TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanem delu potrdi.

V kolikor sedaj pritožnik v pritožbi zatrjuje nedopusten poseg v načelo enakosti pred zakonom in s tem kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ko zatrjuje, da sodišče ni enako obravnavalo obrestne zahtevke upnikov, ki so od dolžnikov uveljavljali terjatev z devizno klavzulo, s tistimi, ki so imeli terjatev v domači valuti, je pritožniku pojasniti, da bi moral kršitev tega ustavnega načela oziroma ustavne pravice uveljavljati v postopku, iz katerega izvršilni naslov izhaja, ne pa sedaj v izvršilnem postopku, ker izvršilno sodišče le prisilno izvršuje plačilo terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, v sam izvršilni naslov pa ne more posegati. V konkretnem izvršilnem postopku izvršilno sodišče glede na samo dikcijo izreka izvršilnega naslova, kjer je višina obrestne mere že dokončno določena, neposredno ne uporablja četrtega odstavka 399. člena ZOR, zato ni podlage, da bi sprožilo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR. Kolikor je namreč upnik menil, da izvršilni naslov temelji na neustavnem določilu četrtega odstavka 399. člena ZOR, bi moral že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, uveljavljati kršitev te ustavne pravice in v pravdnem postopku postaviti zahtevo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR.

Iz 156. člena Ustave Republike Slovenije in 23. člena Zakona o ustavnem sodišču jasno izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati le tedaj, ko samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, neskladen z Ustavo RS.

Izvršilni postopek je res trajal dolgo, vendar pa je upniku dana pravica, v kolikor izkaže nesorazmerno dolgo trajanja postopka in odškodninsko odgovornost Republike Slovenije zaradi ravnanja sodišča, da doseže zadoščenje po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.