ReNPK24–31 – Resolucija o nacionalnem programu za...

2119. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031 (ReNPK24–31)

Na podlagi 11. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo, 56/08, 4/10, 20/11, 111/13, 68/16, 61/17, 21/18 – ZNOrg, 3/22 – ZDeb in 105/22 – ZZNŠPP) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US, 111/21, 58/23 in 35/24) je Državni zbor na seji 10. julija 2024 sprejel

R E S O L U C I J O
o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031 (ReNPK24–31)

1. UVOD IN IZHODIŠČA

V trajnostno naravnani družbi ima kultura pomemben povezovalni, razvojni in družbeni potencial. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031 (v nadaljnjem besedilu: ReNPK 24–31) v ospredje postavlja povezovanje kulture z drugimi resornimi politikami in prinaša učinkovito strukturo strateškega dokumenta, ki bo jasna podlaga za operativen in sledljiv akcijski načrt. (Glej opombo 1 )

Vključujoč proces nastajanja nacionalnega programa za kulturo

Pri pripravi ReNPK 24–31 je bila ključnega pomena vključenost javnosti. Strateški dokument se je vsebinsko razvijal s pobudami in predlogi širokega kroga deležnikov v kulturi. S sodobnim in vključujočim načinom oblikovanja javnih politik je nastal celosten in z različnih vidikov obravnavan dokument. Pri vključevanju javnosti so pripravljavci sledili smernicam Ministrstva za javno upravo Republike Slovenije. (Glej opombo 2 ) V središče dialoga so na dvanajstih regijskih posvetih (v Celju, Kranju, Trbovljah, Krškem, Mariboru, Murski Soboti, Novem mestu, Postojni, Slovenj Gradcu, Novi Gorici, Kopru in Ljubljani) med 15. marcem in 21. aprilom 2023 vstopile številne skupnosti in do tedaj robne teme. Pogovorov med predstavniki Ministrstva za kulturo Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) in ključnimi deležniki v kulturi se je udeležilo več kot 700 samozaposlenih in drugih delavcev v kulturi, ljubiteljskih ustvarjalcev, županov in predstavnikov javnih zavodov, nevladnih organizacij, območnih izpostav Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: JSKD), občinskih strokovnih služb, regijskih razvojnih agencij in drugih. Do konca maja 2023 so deležniki svoje pobude sporočali s pomočjo spletnega obrazca.

Predhodno posvetovanje s ključnimi deležniki v kulturi se je končalo z 808 prejetimi predlogi, pobudami in komentarji. Več kot 300 so jih udeleženci podali na regijskih srečanjih, 487 na spletnem obrazcu in 21 prek elektronske pošte. Vsebinske predloge za izboljšavo kulturnega modela so podale tri delovne skupine za trajni dialog s predstavniki javnih zavodov, nevladnih organizacij in samozaposlenih ter drugih delavcev v kulturi. Dodaten vir so bili zapisniki delovnih skupin za pripravo področnih strategij za muzeje in galerije, sodobni ples, medije, film in slovenski jezik. Posebna pozornost je bila namenjena prečnim politikam, ki so jih med junijem in avgustom 2023 sooblikovale delovne skupine strokovnjakov na področjih digitalizacije, krepitve zmogljivosti in podpornega okolja, dostopnosti kulture, zdravja in dobrega počutja, zelenega prehoda znotraj kulture, novih modelov upravljanja v kulturi, razvoja občinstev in kulturno-umetnostne vzgoje (v nadaljnjem besedilu: KUV), mednarodnega povezovanja ter infrastrukture. Skupaj je pri pripravi predlogov v devetih delovnih skupinah sodelovalo 89 strokovnjakov. Vsebinske predloge so predložili pristojne službe ministrstva (v ta namen je bila ustanovljena interna delovna skupina), Javna agencija za knjigo Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: JAK), Slovenski filmski center, javna agencija Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: SFC) in JSKD.

Ustanovljena je bila delovna skupina, ki na medresorski ravni redno spremlja izvajanje in predlaga spremembe nacionalnega programa za kulturo. Poleg predstavnikov ministrstva skupino sestavljajo predstavniki ministrstev za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, digitalno preobrazbo, finance, gospodarstvo, turizem in šport, infrastrukturo, javno upravo, kohezijo in regionalni razvoj, naravne vire in prostor, okolje, podnebje in energijo, solidarno prihodnost, visoko šolstvo, znanost in inovacije, vzgojo in izobraževanje, zdravje ter zunanje in evropske zadeve. Skupina se je osredinila na povezovanje kulture z drugimi resorji ter usklajenost resornih razvojnih strategij in ukrepov. Osnutek dokumenta je obravnaval tudi Nacionalni svet za kulturo. Predstavniki ministrstva so opravili več pogovorov in posvetov s Skupnostjo občin Slovenije in Združenjem mestnih občin. Z župani so razpravljali tudi na posvetu na Brdu pri Kranju konec junija 2023, kjer so bila prisotna vsa tri združenja.

Nove kulturne strategije na presečišču kriz

Temeljne spremembe Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 22–29 so bile potrebne ne le zaradi nujnosti dialoškega odnosa s ključnimi deležniki, temveč predvsem zaradi oblikovanja celostne strategije kulturne politike v času nenehnih kriz, ki bo ustrezna podlaga ukrepom za gradnjo odpornosti sektorja. Vodilo ReNPK 24–31 je zato trdna zaveza k ohranitvi kulture v sferi javnega dobra.

Prejšnja resolucija je bila potrjena med epidemijo covida-19, ki je močno vplivala na vsa področja kulture, od takrat pa so se zgodile dodatne prelomnice, ki kulturo postavljajo pred nove izzive. Predvsem gre za hudo podnebno in okoljsko krizo, ki v obliki številnih naravnih nesreč vse bolj določa delovni prostor ustvarjalcev ter ogroža kulturno dediščino in povzroča škodo na njej. Odpravljanje posledic katastrofalnih poplav iz avgusta 2023 je v marsičem zamajalo kulturnopolitične prioritete, saj bo treba zaradi spoprijemanja s posledicami ujm in podnebnih sprememb te teme uvrstiti bistveno višje na agendo. Vojne in oboroženi spopadi po svetu vplivajo tudi na zunanjepolitične prioritete na polju kulture v Republiki Sloveniji. Inflacijski pritiski vplivajo na razpoložljiva sredstva gospodinjstev za kulturno potrošnjo. Pomemben vpliv na javno porabo za kulturo ima zahteva po ponovnem upoštevanju fiskalnega pravila od leta 2024. Zaradi izjemno hitrega širjenja tehnologij umetne inteligence mora razmislek o prihodnosti vključevati sposobnost prilagajanja kulture na nove tehnološke realnosti.

Vpetost v sodobne mednarodne kulturne politike

ReNPK 24–31 upošteva sodobne mednarodne strateške smernice kulturnih politik. Kot eno najpomembnejših vodil služi Unescova Konvencija o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov(v nadaljnjem besedilu: MKRKI), ki jo je Republika Slovenija ratificirala leta 2006. MKRKI je bila obravnavana v več poročilih, med njimi je najnovejše Preoblikovanje politik za ustvarjalnost: kultura kot globalno javno dobro iz leta 2022, ki dodatno krepi predhodno zastavljeno povezovanje kulture z Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 (Glej opombo 3 ) (v nadaljnjem besedilu: Agenda 2030). V okviru krepitve raziskovalne podstati kulturnih politik se dokument opira na različne statistične okvirje, med drugim tematske kazalnike za kulturo v Agendi 2030, ter številne raziskave in analize iz Slovenije in mednarodnega prostora. Med smernicami Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) je poleg še veljavne Nove evropske agende za kulturo (v nadaljnjem besedilu: NEAK) iz leta 2018 pomemben tudi Evropski zeleni dogovor (vključno z Novim evropskim Bauhausom (Glej opombo 4 ) in Valom prenove za Evropo), (Glej opombo 5 ) s katerim si EU prizadeva za oblikovanje trajnostno naravnane družbe. ReNPK 24–31 je usklajen z Resolucijo sveta o delovnem načrtu EU za kulturo za obdobje 2023–2026, ki v ospredje skupnih evropskih prizadevanj postavlja izboljšanje položaja kulturnih delavcev, krepitev vloge kulture v družbi, aktiviranje moči kulture pri reševanju podnebne krize in gradnjo kulturnih razsežnosti zunanjih odnosov EU. Na državni ravni je med najpomembnejšimi dokumenti, ki jim ReNPK 24–31 sledi, Strategija razvoja Slovenije 2030. Dokument je usklajen s številnimi področnimi državnimi, evropskimi in mednarodnimi strategijami, smernicami in usmeritvami.

Viri financiranja

Za izvajanje ReNPK 24–31, v katerem so opredeljeni kultura kot javno dobro, javni interes za kulturo, področja kulture, načini zagotavljanja kulturnih dobrin kot javnih dobrin in usmeritve na področju investicij v javno kulturno infrastrukturo, so v skladu z določili Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljnjem besedilu: ZUJIK) poleg ministrstva za kulturo pristojna še druga ministrstva. Ukrepi, ki izhajajo iz ReNPK 24–31, se poleg državnega proračuna financirajo tudi s sredstvi iz evropske kohezijske politike ter drugih evropskih skladov in mednarodnih programov. V dolgoročni proračun EU za obdobje 2021–2027 je poleg evropske kohezijske politike 2021–2027 umeščen tudi mehanizem za okrevanje in odpornost, s katerim želi Evropska komisija spodbuditi naložbe v zeleno, digitalno in odporno Evropo. Iz evropskih sredstev financirani ukrepi so na področju kulture v skladu z zastavljenimi cilji ReNPK 24–31 prav tako predvideni v naslednjem večletnem finančnem okviru EU. V prihodnjem obdobju kohezijske politike si bo ministrstvo prizadevalo za oblikovanje samostojnega cilja na področju kulture. Za doseganje skladnega regionalnega razvoja na področju kulture se bodo glede na prepoznane potrebe in zmožnosti izvajali ukrepi endogene regionalne politike. (Glej opombo 6 ) Podrobne opredelitve finančnih posledic ukrepov so v akcijskem načrtu.

Poslanstvo kulture

Kultura je eden ključnih družbenih podsistemov, saj z uresničevanjem svojega poslanstva prispeva k socialno pravični, solidarni in ustvarjalni družbi, izboljšuje kakovost življenja, spodbuja raznolikost, vzpostavlja kritični odnos posameznikov do družbe in krepi njihovo ustvarjalnost, omogoča vsebinsko polno preživljanje prostega časa, zagotavlja svobodo izražanja ter dostop do kakovostnih in preverjenih informacij, omogoča živost jezika in z ohranjanjem kulturne dediščine osmišlja preteklost ter kaže vizijo prihodnosti. Svoje poslanstvo lahko udejanja le, če so znotraj sektorja zagotovljeni ustrezni pogoji za profesionalno delo za delavce v kulturi in za široko dostopno udejstvovanje prebivalstva znotraj ljubiteljske kulture.

Vizija kulture do leta 2031

Leta 2031 bo kultura z uresničevanjem nacionalnega programa stabilno in visoko javno financirana, močno in regionalno enakomerno prisotna v lokalnih skupnostih, trajnostna, dostopna vsem prebivalcem, vključena v druge resorje, mednarodno pa močno in ustaljeno povezana. Delovne razmere za delavce v kulturi bodo stabilne, kultura bo temeljila na participativnih in demokratičnih kulturnih institucijah.

Vizija kulture do leta 2050

Za umestitev kulture v središče družbe mora biti njena strateška razvojna vizija dolgoročna, zato ReNPK 24–31 postavlja smernice razvoja do leta 2050. V prihodnjih desetletjih bo kultura s trajnostnimi medsektorskimi povezavami umeščena med resorje, ki so ključni za razvoj družbe. To jo bo utrdilo kot temeljno javno dobro. Kultura bo leta 2050 med najpomembnejšimi gradniki solidarne, vključujoče, inovativne in trajnostne družbe. Imela bo prepoznane izobraževalne, zdravstvene, okoljske, politične, tehnološke, družbene, ekonomske in druge učinke ter bo eden od ključnih načinov osmišljanja posameznika in skupnosti.

Kako brati ReNPK 24–31

ReNPK 24–31 na področje kulture prinaša novo logiko strateških dokumentov. Osnovan je na treh stebrih temeljnih strateških ciljev, ki usmerjajo splošno vizijo krepitve kulture. Sledijo jim podrobnejši razvojni cilji. Ti odgovarjajo na ključne izzive sektorja, ki otežujejo izpolnitev temeljnih strateških ciljev. Razvojnim ciljem se bo s prečnimi politikami in konkretnimi ukrepi iz akcijskega načrta sledilo na različnih področjih in z vsemi deležniki v kulturi. Kazalniki za temeljne in razvojne cilje so opredeljeni v Akcijskem načrtu 2024–2027 za ReNPK 24–31 (v nadaljnjem besedilu: Akcijski načrt).

2. TEMELJNI STRATEŠKI CILJI

ReNPK 24–31 temeljne strateške cilje, ki usmerjajo oblikovanje ukrepov in dolgoročno tudi kulturno politiko, umešča v tri stebre: Kultura za povezano družbo, Kultura kot javno dobro in Kultura za trajnostno prihodnost.

Prvi steber, Kultura za povezano družbo, vsebuje temeljne dolgoročne cilje, ki se osredinjajo na kulturo kot povezovalni element skupnosti. S to usmeritvijo se Republika Slovenija pridružuje evropskim smernicam. NEAK kulturno dediščino ter kulturni in ustvarjalni sektor opredeljuje kot dinamično gibalo pripadnosti. Kultura namreč spodbuja skupne vrednote, vključenost, medkulturni dialog in občutek skupnosti. (Glej opombo 7 ) V ta sklop so umeščeni cilji Skrb za kulturno dediščino, Razvoj in javna raba slovenskega jezika ter Zagotavljanje kulturne raznolikosti.

Drugi steber, Kultura kot javno dobro, vsebuje cilje, ki so osredinjeni na ustvarjanje in posredovanje novih kulturno-umetniških in medijskih vsebin. Dokument s tem sledi zavezam iz MKRKI, ki podpisnice usmerja k prizadevanju za vzpostavitev okolja, v katerem bodo imeli posamezniki in skupine možnost ustvarjati, proizvajati in razširjati lastne kulturne izraze ter dostopati do njih. (Glej opombo 8 ) Kultura in umetnost množita potenciale sobivanja v trajnostni in socialno pravični skupnosti, to pa je mogoče le, če je kultura razumljena kot javno dobro in je v pomembnem delu izvzeta iz tržnih mehanizmov. Dostopna mora biti vsem, ne glede na njihov status ali osebne okoliščine. Zato nujno potrebuje stabilno javno financiranje in podporo. Temeljni strateški cilji tega stebra so Kakovostna raznovrstna umetnost in avtonomno vrednotenje, Razvit sistem posredovanja kulturnih vsebin in zagotavljanja njihove dostopnosti ter Neodvisni in kakovostni mediji ter preiskovalno novinarstvo.

Tretji, razvojni steber kulturo umešča v druge resorje. Povezuje jo s preostalimi cilji v družbi in išče sinergije z največ potenciali. K temu napotuje ZUJIK, po katerem mora ReNPK 24–31 opredeliti vlogo kulture v razvoju širše družbe. V steber Kultura za trajnostno prihodnost so umeščeni naslednji cilji: Vloga kulture pri zdravju in dobrem počutju, Vloga kulture v trajnostnih mestih, naseljih in skupnostih ter Vloga kulture pri zmanjševanju neenakosti. Vsi trije izhajajo iz Agende 2030. Na podlagi analiz dosedanjih dosežkov povezovanja kulture z drugimi resorji ter globalnih trendov ministrstvo na teh področjih vidi potencial za okrepljene dejavnosti in rezultate. Čeprav so v okviru stebra v skladu z usmeritvami Unesca poudarjeni le določeni trajnostni cilji, bodo nadgrajene tudi povezave, ki so vzpostavljene že dlje časa. Eden takšnih je krepitev KUV v okviru cilja Agende 2030, ki govori o zagotavljanju enakopravnega dostopa do kakovostne izobrazbe, spodbujanju možnosti vseživljenjskega učenja in ukrepih, ki sledijo cilju podnebne nevtralnosti. Področje ustvarjalnosti se povezuje tudi z gospodarstvom, predvsem na področju inovacij in turizma. (Glej opombo 9 ) Ukrepe so v sklopu medsektorskega povezovanja prispevali številni resorji. Takšna logika povezovanja kulture s cilji Agende 2030 sledi iz ključnih dokumentov Unesca, ki državam članicam nalaga, naj kulturo kot strateški povezovalni element vključijo v nacionalne in mednarodne razvojne politike ter jih podprejo s konkretnimi ukrepi. (Glej opombo 10 )

Steber 1: Kultura za povezano družbo

Skrb za kulturno dediščino

Cilj narekuje trajno ohranjanje kulturne dediščine v vseh njenih oblikah in na vseh področjih. Zajema skrb za nepremično, premično in nesnovno dediščino. Temelji na načelu celostnega in strokovnega varstva kulturne dediščine za omogočanje celostnega ohranjanja kulturne raznolikosti, ustvarjalnosti in prepoznavnosti v mednarodnem prostoru, pri čemer so vsa načela podkrepljena z vizijo k uporabniku usmerjenega varovanja dediščine. Temeljni strateški cilj vzpostavlja skupnostni pomen varstva, ohranjanja, razumevanja, oživljanja, promocije in uporabe dediščine ter njenega vključevanja v lokalna in mednarodna okolja. Zaradi vse več naravnih nesreč, ki so pogosto tudi posledica podnebnih sprememb, je za zaščito kulturne dediščine pomembno, skladno z načrti za zaščito in reševanje, poskrbeti za ustrezne priprave in izvajanje ukrepov za zmanjševanje in preprečevanje nevarnosti ter posledic naravnih nesreč. Prednostna naloga je prilagajanje na izzive razvoja novih tehnologij, digitalizacije in podnebnih sprememb. Prvi pogoj celovite skrbi za kulturno dediščino je zagotavljanje primernih delovnih razmer v sektorju, vključno z infrastrukturo. Skrb temelji na vključujoči družbi, vključno s široko dostopnostjo formatov in vsebin, uravnoteženem pametnem razvoju ter prenašanju znanja in ustvarjanju sinergij med različnimi deležniki ter ukrepi. Dediščinske politike prispevajo k izboljšanju bivalnega okolja in kakovosti življenja prebivalcev ter imajo pomembno vlogo pri krepitvi socialne kohezivnosti družbe. Kulturna dediščina je s svojo raznovrstnostjo pomemben socialni, vzgojni in identifikacijski potencial za dosego regionalno in prostorsko uravnoteženega in trajnostnega razvoja. Skrb za kulturno dediščino izhaja iz nacionalnih in mednarodnih zakonskih določil in smernic. (Glej opombo 11 )

Razvoj in javna raba slovenskega jezika

Jezik je kot osrednje komunikacijsko sredstvo eden od temeljev vsake skupnosti. Večjezičnost spodbuja multikulturno družbo. Slovenski jezik ima upravne razsežnosti in je temelj kulturnih vsebin. Spada med manjše jezikovne skupnosti, zato je treba za njegov razvoj in zaščito ubrati inovativne sodobne strategije. Cilj obsega urejanje pogojev za rabo slovenskega jezika v izobraževalnem in uradniškem okolju ter javno rabo nasploh ter si prizadeva za njegovo živost in dinamičnost. Skrbi tudi za razvoj slovenskega jezika znotraj skupnega slovenskega kulturnega prostora. Poseben izziv je zaščita slovenskega jezika v hitro spreminjajočem se digitalnem okolju, še posebej pri mednarodnih ponudnikih digitalnih platform in pretočnih storitev ter besedilnih, govornih in drugih uporabniških digitalnih vmesnikih, vključno s podporo govorne sinteze. Dodaten izziv sta njegova zaščita in krepitev v kontekstu umetne inteligence. V skladu z mednarodnimi in notranjimi usmeritvami si strateški cilj prizadeva za večjezikovno družbo, v kateri na območju Republike Slovenije ob slovenskem soobstajajo jeziki več skupnosti: madžarski, italijanski, romski, znakovni, jezik gluhoslepih in drugi, ki prebivalcem omogočajo plodno udejstvovanje v javnem življenju ter pripomorejo k večkulturnemu dialogu in medsebojnemu razumevanju. (Glej opombo 12 )

Zagotavljanje kulturne raznolikosti

Kulturna raznolikost je v vsaki družbi vir izmenjav, znanj, tradicij, inovacij in ustvarjalnosti. Gre za skupno dediščino humanizma, ki jo je treba negovati za dobrobit sedanjih in prihodnjih generacij. Za spodbujanje solidarne in vključujoče družbe, ki se s sobivanjem različnih skupnosti razvija in bogati, mora država s posebno skrbjo nagovarjati osebe z različnimi manjšinskimi izkušnjami in skrbeti za njihovo enakopravno vključenost v vse sfere ustvarjanja in delovanja na polju kulture. Pri tem mora biti še posebej pozorna na zaznavanje multiplih oblik zatiranosti, vključno s socialno in ekonomsko izključenostjo ali diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin, ter oblikovati ukrepe, s katerimi zagotavlja dejansko enakost. Kulturno raznolikost zagotavlja tudi skrb za vzpostavljanje pogojev družbene vključenosti manjšinskih etničnih skupnosti, med katere spadajo pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti, narodnih skupnosti nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljnjem besedilu: SFRJ), nemško govoreče etnične skupine ter drugih skupnosti, skupin in posameznikov z manjšinsko izkušnjo. Posebno skrb namenja kulturnim dejavnostim v zamejstvu. Ena izmed človekovih pravic je tudi verska svoboda, pri čemer bo ministrstvo skrbelo, da se uresničujejo ustavno zagotovljena načela o ločenosti države in verskih skupnosti, svobodnem delovanju in enakopravnosti verskih skupnosti. Cilj s podporo kulturnim programom in projektom stremi k zagotavljanju strpne, razumevajoče in vključujoče družbe. (Glej opombo 13 )

Steber 2: Kultura kot javno dobro

Kakovostna raznovrstna umetnost in avtonomno vrednotenje

Med temeljnimi nalogami ministrstva sta zagotavljanje ustreznih pogojev za nastanek kakovostne in raznovrstne umetnosti s strani poklicnih ustvarjalcev ter razvijanje mreže ljubiteljskih kulturnih dejavnosti. Ministrstvo bo podpiralo raznovrstnost in kakovost umetnosti pred številom dogodkov. Eden od osnovnih pogojev za nastanek kakovostne umetnosti je poleg primernih delovnih in infrastrukturnih pogojev razvit in odziven sistem vrednotenja kulturno-umetniškega ustvarjanja. Zato bo ministrstvo krepilo strokovnost, integriteto in neodvisnost strokovnih komisij ter zagotavljalo možnosti za kakovostno, neodvisno ter vrednotenjsko in vsebinsko polno umetnostno kritiko. Ustvarjalo bo pogoje za umetniško avtonomijo in svobodo izražanja ustvarjalcev ter preprečevalo pojave sovražnega govora. Prizadevalo si bo za izboljšanje materialnih pogojev dela v sektorju in enakomeren regionalni razvoj na področju kulture. Čeprav je kultura v solidarni družbi vrednota sama na sebi, ima prav tako dokazano široko razsežnost multiplikativnih učinkov na različne sfere družbe, zaradi česar je ustvarjanje kakovostnih in raznovrstnih kulturnih vsebin ključno za celosten družbeni razvoj. Ti učinki so še posebej vidni z vlogo kulture pri spodbujanju zdravja, gradnji kohezivnih skupnosti, kar poudarja tudi NEAK, (Glej opombo 14 ) vseživljenjskega učenja, kakovostnega preživljanja prostega časa in omogočanja medkulturnega dialoga. Kultura vpliva na družbeno inovativnost in prispeva pomemben delež h gospodarski dejavnosti. Kulturni in kreativni sektor v Republiki Sloveniji je leta 2017 obsegal 8,4 odstotka aktivnih podjetij v celotnem gospodarstvu in zaposloval 3,3 odstotka vseh zaposlenih. (Glej opombo 15 )

Razvit sistem posredovanja kulturnih vsebin in zagotavljanja njihove dostopnosti

V raziskavi Odnos do kulture (Glej opombo 16 ) je leta 2017 četrtina vprašanih zatrdila, da si želijo več kulturnega udejstvovanja, a jih v 31 odstotkih ovira slaba izbira kulturne ponudbe v njihovem kraju. Strateški cilj se osredinja na bolj enakomeren regionalni dostop do sredstev in pogojev za delovanje ustvarjalcev in kulturnih institucij, ustvarjanje kakovostne kulturne produkcije in ohranjanje dediščine ter na enake možnosti prebivalcev pri dostopanju do kulturnih in medijskih vsebin, ki so izvedene v okviru javne službe oziroma prepoznanega javnega interesa. Različna področja kulture so po državi dostopna v različni meri, predvsem pa z javnimi sredstvi sofinancirane vsebine premalo krožijo po različnih institucijah. Z enakomerneje razvitim decentraliziranim sistemom posredovanja in ustvarjanja kulturnih vsebin bo ministrstvo preprečevalo nevarnost hiperprodukcije in izgorelost izvajalcev, prebivalci bodo imeli enakomernejši dostop do kulture, sofinancirane z javnimi sredstvi, lokalna okolja pa bodo lahko ponudila višjo raven kakovosti življenja. (Glej opombo 17 ) Z izpolnjevanjem tega cilja bo kultura bolj dostopna tudi prebivalcem znotraj skupnega slovenskega kulturnega prostora. Prav tako je treba za vključevalnost kulture izboljšati dostopnost vseh področij kulturne dediščine. Za zagotavljanje ustreznih pogojev dela in dostopnosti kulture je cilj po prenehanju veljavnosti Zakona o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe Republike Slovenije v kulturi zagotoviti primerljiv zakon za naslednje obdobje.

Neodvisni in kakovostni mediji ter preiskovalno novinarstvo

Neodvisni in kakovostni mediji so ključni za zagotavljanje pravice prebivalcev do obveščenosti in preverjenih informacij, na podlagi katerih se lahko avtonomno odločajo in ravnajo. Pluralizem medijske krajine se bo zagotavljal z razpršenim in preglednim medijskim lastništvom. V letu 2022 je bilo tveganje za pluralnost, ki ga prinašajo potencialni poslovni interesi v uredniške vsebine v Republiki Sloveniji, 67-odstotno. (Glej opombo 18 ) Ministrstvo si bo s prenovo medijske zakonodaje prizadevalo za preglednost lastništva ter s tem za učinkovitejše preprečevanje nedovoljene koncentracije, pregledno financiranje in učinkovito regulacijo. Z ukrepi za zagotavljanje pluralnosti bo omogočalo dostopnost kakovostnih in raznovrstnih medijskih vsebin ter strokovno in neodvisno delovanje medijev. Za zagotovitev kakovostnega, avtonomnega in preiskovalnega novinarstva bo ministrstvo izboljševalo pogoje dela medijskih delavcev, vključno s samostojnimi novinarji, saj je ekonomska neodvisnost poleg zavezanosti načelom kakovostnega novinarstva največje zagotovilo za avtonomnost. Vodilo cilja ostajata skrb za neodvisnost javne medijske službe in javni interes na področju medijev. (Glej opombo 19 )

Steber 3: Kultura za trajnostno prihodnost

Vloga kulture pri zdravju in dobrem počutju

Eden od ciljev Agende 2030 je skrb za zdravo življenje in spodbujanje splošnega dobrega počutja v vseh življenjskih obdobjih. V okviru tega cilja bo kultura prispevala h krepitvi preventivnih ukrepov na področju duševnega zdravja in dobrega počutja ter prizadevanj za zgodnje opozarjanje na tveganja za zdravje ter njihovo zmanjševanje in obvladovanje. Cilj sledi nadgradnji obstoječih pilotnih modelov, ki kulturne vsebine vključujejo bodisi v zdravstvene ter druge ustanove bodisi poudarjajo vpliv kulture na zdravje in dobro počutje. Uspešne pilotne modele povezuje v sistem družbenega predpisovanja, bolj znanega kot Kultura na recept, ki posameznikom kot dopolnjujoči del preventive ali zdravljenja omogoča dostop do različnih kulturnih dejavnosti, tako v vlogi občinstva, predvsem pa v vlogi aktivnih soudeležencev ustvarjalnih procesov pod vodstvom za to usposobljenih strokovnih delavcev. Kultura je pomembna pri preprečevanju nastanka duševnih motenj in starostne krhkosti, podpori zdravljenju ali obvladovanju duševnih in nevroloških motenj ter kroničnih bolezni ter pri akutni oskrbi in oskrbi ob koncu življenja. (Glej opombo 20 ) Na zdravje pozitivno vpliva v vseh življenjskih obdobjih, še posebej nepogrešljiva je pri mladih in starejših. O pozitivnem vplivu kulture na zdravje in dobro počutje pričajo številne tukajšnje (Glej opombo 21 ) in mednarodne raziskave, k tem smernicam pa poziva tudi Svetovna zdravstvena organizacija.

Vloga kulture v trajnostnih mestih, naseljih in skupnostih

Kulturne dejavnosti krepijo občutek pripadnosti lokalni skupnosti, trajnostna raba dediščinskih virov pa h kakovosti življenja v lokalnem okolju, s čimer lahko občutno prispevajo k prizadevanjem za trajnostni razvoj. Kultura se umešča v cilj Agende 2030, ki govori o skrbi za odprta, vzdržljiva ter trajnostna mesta in naselja. Konkretni cilji, na katere se v tem okviru osredinja kultura, so krepitev prizadevanja za varstvo in ohranjanje kulturne in naravne dediščine, zagotavljanje splošnega dostopa do zelenih in javnih površin za vse prebivalce, zlasti za otroke, starejše, senzorno in gibalno ovirane, ter spodbujanje pozitivnih družbenih, kulturnih in okoljskih povezav med mestnimi, primestnimi in podeželskimi območji. Kultura spodbuja sodelovanje in prispeva h krepitvi odprte in vključujoče družbe. Kulturne dejavnosti prispevajo k spodbujanju lokalnega gospodarstva, zlasti turizma, in ustvarjajo delovna mesta; pripomorejo k izgradnji kakovostnih javnih prostorov ter prenovi kulturno pomembnih zgradb in območij; (Glej opombo 22 ) spodbujajo ustvarjalnost in inovacije ter prispevajo k reševanju okoljskih in družbenih izzivov. Trajnostna obnova kulturne dediščine v mestnih in podeželskih območjih prispeva k zmanjšanju vplivov podnebnih sprememb. Kultura ima pomembno vlogo pri uveljavitvi Evropskega zelenega dogovora z ozaveščanjem in izobraževanjem o okoljskih izzivih, seznanjanjem s podnebnimi spremembami in ogroženostjo narave ter načini trajnostnega ravnanja. Kulturni sektor prispeva k trajnostnim praksam z zmanjševanjem ogljičnega odtisa pri organizaciji dogodkov, z recikliranjem in uporabo obnovljivih virov energije ter z energetsko prenovo objektov kulturne dediščine.

Vloga kulture pri zmanjševanju neenakosti

Kultura se povezuje s ciljem Agende 2030, ki se osredinja na zmanjševanje neenakosti znotraj držav in med državami. V tem okviru cilj sledi čim večjemu vključevanju prebivalcev v družbeno življenje, ne glede na starost, spol, spolno usmerjenost, gibalno ali senzorno oviranost, raso, narodnost, poreklo, vero, ekonomski položaj ali drugo okoliščino. Prav tako si prizadeva za zagotavljanje enakih možnosti in zmanjševanje dejanske neenakosti s spodbujanjem ustrezne zakonodaje, politike in ukrepov. Kultura bo k večji enakosti prispevala z zagotavljanjem dobrih pogojev dela ter dostopnosti kulturnih vsebin in trajnostno ohranjene kulturne dediščine, z refleksijo družbenega dogajanja in spodbujanjem možnosti posameznikov za participacijo v družbenem razvoju in vseživljenjskem učenju ter z zagotavljanjem kulturne raznolikosti in večgeneracijskega sodelovanja.

3. RAZVOJNI CILJI

Na podlagi analiz, statistik in raziskav so v nadaljevanju prepoznani ključni strateški izzivi, ki kulturo ovirajo pri razvoju, doseganju vizije in izpolnjevanju poslanstva. Ti izzivi so predvsem prekarnost in slabi pogoji dela, oteženi prostorski pogoji, neenakost spolov v kulturnem sektorju, finančna in regionalno neenakomerna dostopnost kulturnih vsebin, nepovezano mednarodno sodelovanje, premalo povezovanja z drugimi resorji, nesistematično vključevanje kulture v zeleni prehod, pomanjkanje razpršenosti virov financiranja, produkcija, ki ni vzdržna, pomanjkljiva analitična podprtost sektorja, instrumentalizacija kulture, širjenje dezinformacij in sovražnega govora, vse pogostejši napadi na umetnike ter nesistematična povezanost deležnikov znotraj kulture.

S sledenjem razvojnim strateškim ciljem se bo kultura spopadla s strukturnimi težavami in ovirami. Ti cilji so ključni potencial kulture in priložnost, da kultura postane nepogrešljivi gradnik solidarne in trajnostne družbe. Razvojnim strateškim ciljem z različnimi prednostnimi nalogami sledijo vsa področja kulture. Podrobnejši ukrepi in uresničevanje posameznih ciljev so določeni pri področjih in v Akcijskem načrtu.

Odpravljanje prekarnosti, zagotavljanje enakosti spolov in krepitev zmožnosti ter kadrovskih in prostorskih kapacitet

Podatki Statističnega urada Republike Slovenije iz evropske ankete o delovni sili kažejo, da se je število vseh delovno aktivnih na področju kulturnih in razvedrilnih dejavnosti med letoma 2019 in 2022 zaradi posledic epidemije covida-19 zmanjšalo za skoraj 20 odstotkov, predvsem zunaj javnih zavodov. V letu 2021 37 odstotkov samozaposlenih v kulturi ni dosegalo bruto minimalne plače, 80 odstotkov pa ne povprečne bruto plače. Za prekarni del sektorja kulture so značilne visoka konkurenčnost in razdrobljene možnosti za zaslužek, ki močno variira v različnih stopnjah kariere. Prekarni delavci v kulturi nimajo običajne poklicne poti, saj ta temelji na kratkotrajnih projektih, nestandardno razporejenem delovnem času in visoki mobilnosti. Pogosto morajo zaradi nepredvidljivih prihodkov za preživljanje opravljati dodatne poklice, njihove delavske pravice so slabo urejene. Prekarnost delovnih pogojev povzroča negotove ekonomske, socialne, stanovanjske in zdravstvene okoliščine, zaradi nestanovitnosti pa otežuje ustvarjanje kakovostne umetnosti in kakovostno novinarsko delo. Negotov socialni položaj veča ranljivost delavcev za spolno nadlegovanje, mobing in izgorelost na delovnem mestu. ReNPK 24–31 se prekarnosti v kulturi loteva z uvedbo kolektivnega urejanja delavskih pravic za samozaposlene, omogočanjem karierne dinamike samozaposlenih, uvedbo načela vsako delo šteje, uvajanjem shem, ki podporno delo prepoznajo onkraj črpanja iz programskih sredstev, krepitvijo možnosti za zaposlovanje, sistematičnim štipendiranjem, prizadevanjem za varnejša delovna mesta, dostojanstvene pogoje dela in pošteno plačilo ter skrbjo za upokojene ustvarjalce z ureditvijo republiških priznavalnin in izjemnih pokojnin. Posebna skrb bo namenjena ukrepom, ki jih delavci v kulturi potrebujejo ob različnih obdobjih svojih karier, predvsem pred upokojitvijo.

Za razmah kulture so pomembne ustrezne kadrovske zmogljivosti v okviru izvajanja javne službe. V letu 2022 je ministrstvo financiralo 2503 zaposlitve v javnih zavodih na področju kulture. Ministrstvo je za njihove plače namenilo 90 milijonov evrov. Zaradi inflacijskih pritiskov in drugih makroekonomskih okoliščin se razmerja med plačnimi razredi v javnem sektorju v kulturi krhajo. Še posebej slabo plačani so zaposleni v tehničnih in podpornih sektorjih, te delavce pa javni zavodi le stežka zadržijo. Zato bo ministrstvo skupaj s socialnimi partnerji iskalo ustrezne rešitve v okviru skupne reforme plačnega sistema v javnem sektorju, tako v smislu boljših plač in urejanja razmerij med plačnimi razredi kot tudi ustreznih kadrovskih kapacitet. (Glej opombo 23 ) Prizadevalo si bo tudi za uvajanje shem pripravništva in mentorstva za mlajše javne uslužbence.

Država in občine si morajo prizadevati za primerne delovne prostore v kulturi. Ministrstvo bo v sklopu investicijskih vlaganj skladno z desetletnim načrtom zato obnavljalo tudi dotrajane in za delo neprimerne zgradbe, v katerih delujejo kulturne institucije.

Kot navaja Analiza kulturnega in kreativnega sektorja, so na nekaterih področjih v kulturi zaradi manjših zaslužkov večinoma prisotne ženske. Navkljub precejšnji uravnoteženosti spolov med člani strokovnih komisij, ki podeljujejo sredstva, je neenakost spolov po drugi strani razvidna pri podeljevanju nagrad. Med letoma 1947 in 2023 je bilo med 366 Prešernovimi nagrajenci le 33 žensk oziroma 9 odstotkov. Nagrajencev Prešernovega sklada je bilo do leta 2023 549, od tega so bile le 103 ženske oziroma 18 odstotkov. Enakost spolov v kulturi ReNPK 24–31 uvršča med svoje strateške prednostne naloge. Dodatno si bo ministrstvo prizadevalo za pripravo ustreznih raziskav in statističnih analiz ter pripravilo posebne ukrepe, vključno z ukrepi za bolj enakomerno porazdeljeno skrbstveno delo. (Glej opombo 24 )

Finančna in regionalna dostopnost

Četrtina potencialnih obiskovalcev kulturne infrastrukture in prireditev, za katere so pokazali zanimanje, teh ne more obiskati zaradi pomanjkanja sredstev oziroma previsokih cen vstopnic. (Glej opombo 25 ) Z inflacijskimi pritiski se manjša razpoložljivost dohodka, ki ga gospodinjstva namenjajo kulturi. Kultura je s finančnega vidika manj dostopna za ljudi, ki živijo zunaj večjih urbanih središč. Zato ReNPK 24–31 zavezuje k enakomernemu regionalnemu razvoju in podpori ustvarjalcem ter kulturnim institucijam v njihovem lokalnem okolju. ReNPK 24–31 se strateško usmerja k sistemskemu javnemu financiranju kulture in zagotavljanju dostopnosti javno podprte kulture za vse prebivalce ne glede na njihov ekonomski položaj. Finančna dostopnost kulture ob vzporedni sistemski podpori kroženju vsebin po Republiki Sloveniji je potencial za bolj razpršeno strukturo obiskovalcev, krepitev postprodukcije in možnost uspešnega soočanja s hiperprodukcijo.

Sistemska podpora mednarodnemu povezovanju

Država na več ravneh podpira mednarodno povezovanje v kulturi, predvsem pri gostovanju tukajšnjih izvajalcev v mednarodnem okolju in mednarodnih izvajalcev v Republiki Sloveniji. Ministrstvo je v letu 2022 zagotovilo rezidence za 33 samozaposlenih v kulturi v New Yorku, Londonu, Berlinu in na Dunaju. Kulturni sklad ministrstva ter Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije, ki ob pomoči diplomatsko-konzularnih predstavništev omogoča izvedbo kulturnih projektov, se je v letu 2023 povečal na 200.000 evrov. Ministrstvo s sofinanciranjem dveh kulturno-informacijskih centrov podpira promocijo kulture v Avstriji in Nemčiji, za kar je v letu 2022 namenilo 200.000 evrov. Na področju mednarodne dejavnosti je bilo v letu 2022 podprtih 350 kulturnih projektov. Ministrstvo redno podpira predstavitev ustvarjalcev na Beneškem bienalu ter dejavnosti za nominacije za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine in reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Ministrstvo podpira tudi projekt Evropska prestolnica kulture s ciljem spodbujanja raznolikosti kultur in dolgoročnega razvoja mest. Veljavne ukrepe želi ReNPK 24–31 nadgraditi v učinkovitejšo, celostno in prebojno mednarodno kulturno politiko, temelječo na zeleni mobilnosti izvajalcev. Tukajšnjim kulturnim delavcem bo ministrstvo na sistemski ravni ponudilo podporo pri udejstvovanju v mednarodnem prostoru, v Republiki Sloveniji pa bo s spodbujanjem gostovanj, raziskav, mreženj in sodelovanj ustvarjalo živahen mednarodni laboratorij. Gradilo bo mednarodno rezidenčno politiko, s čimer bodo ustvarjalci in producenti lažje dobili priložnosti za nova sodelovanja, diverzifikacijo virov dohodkov in nadgradnjo svojih zmožnosti. Tukajšnje občinstvo bo imelo priložnost srečevanja z najnovejšimi globalnimi trendi sodobne umetnosti. Spodbujalo bo prepoznavnost kulturne dediščine v mednarodnem prostoru. Z gradnjo medkulturnega prostora bo kultura v družbi spodbujala strpnost. (Glej opombo 26 )

Trajen dialog z deležniki in hitra odzivnost na izzive

Zaradi številnih kriz, ki pogosto prizadenejo polje kulture, hitro spreminjajočega se sveta, predvsem v kontekstu novih tehnologij, ter vloge kulture kot družbenega mediatorja je ključno, da so odločevalci kulturnih politik v nenehnem in konstruktivnem dialogu z vsemi deležniki. Ministrstvo bo dialog vodilo v sodelovanju z Nacionalnim svetom za kulturo in drugimi posvetovalnimi telesi. Krepilo bo vlogo dialoških skupin s ključnimi deležniki: javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami, samozaposlenimi in drugimi delavci v kulturi ter mladimi. Spodbujalo bo dialog s strokovnimi in avtonomnimi komisijami ter močno javno razpravo o ključnih strateških in zakonodajnih spremembah. S krepitvijo raziskovalnih dejavnosti bo skrbno spremljalo potrebe, ki se porajajo pri deležnikih, ter se ustrezno posvečalo spremenjenim okoliščinam na terenu. Z gradnjo močnega podpornega okolja bo krepilo odpornost kulturnega sektorja proti krizam, saj je lahko trden kulturni sektor podpora celotni družbi. (Glej opombo 27 )

Prepoznavnost pomena kulture in njenih učinkov v javnosti

Raziskave kažejo, da prebivalci pri vprašanju o potrebah svojega kraja in Slovenije kulturo postavljajo na predzadnje mesto, pri čemer pred njo uvrščajo industrijo, turizem in šport. (Glej opombo 28 ) Iz ankete Odnos do kulture (Glej opombo 29 ) je razvidno, da kultura največjemu deležu vprašanih pomeni razvedrilo, zabavo in sprostitev, velik delež vprašanih jo povezuje še s tradicijo in dediščino. Prispevek kulture k zdravju in dobremu počutju ali inovativnosti pri splošni javnosti praktično ni zaznan. Ta razvojni cilj zavezuje ministrstvo k ozaveščanju javnosti o pomenu kulture in njenem prispevku k bolj egalitarni družbi. Ministrstvo bo podpiralo medije in raziskovalno dejavnost o kulturi. Ta bo proučevala vpliv kulture na različna družbena področja in politike, kar je strateškega pomena za varovanje kulture kot javnega dobra. (Glej opombo 30 ) Ministrstvo bo skrbelo za ustrezno promocijo in vidnost dosežkov sektorja ter podpiralo medije.

Medsektorsko razvojno sodelovanje

Kultura se že povezuje z različnimi resorji, na primer pri kulturnem turizmu ter kulturnem in kreativnem sektorju (v nadaljnjem besedilu: KKS) z gospodarstvom, pri arhitekturni politiki in politiki trajnostne gradnje z načrtovanjem prostora in okoljem, pri energetski prenovi stavb kulturne dediščine z energetiko, pri KUV z izobraževanjem, zdravjem, prostorom in kmetijstvom, pri pametni specializaciji in inovacijah z znanostjo in pri obnovi objektov kulturne dediščine z razvojem podeželja in kmetijstvom. ReNPK 24–31 se krepitve kulture loteva naddisciplinarno in se s konkretnimi ukrepi aktivno povezuje z drugimi resorji, te sinergije pa dodatno krepijo njene potenciale in odpornost. Tako lahko oblikuje celostne rešitve za družbene izzive, za kar so potrebna raznovrstna znanja in kompetence.

Vključenost v gradnjo okoljsko pravične družbe

Zaradi naraščanja podnebne krize se mora kultura vključiti v sistemsko enakomerno in pravično porazdeljevanje bremen pri prizadevanjih za trajnostno in solidarno družbo. Pri prehodu v okoljsko pravično družbo ima kultura dvojno vlogo: po eni strani mora nasloviti svoj prispevek k podnebni krizi (predvsem ker gre za sektor, usmerjen v dogodkovno industrijo), po drugi pa ima edinstveno priložnost, da s svojim kritičnim pristopom, zmožnostjo nagovarjanja različnih javnosti in iskanjem ustvarjalnih družbenih rešitev pozitivno prispeva k skupnim prizadevanjem za podnebno pravično družbo. ReNPK 24–31 govori o vplivu kulture na arhitekturne politike, ki prispeva k rastoči gentrifikaciji oziroma izpodrivanju ljudi iz njihovih bivanjskih habitatov, in o neenakomernem obremenjevanju okolja z dogodkovno industrijo. Zavezuje se k preseganju utilitarnih vidikov bivanja in se osredinja na prostorske koncepte, ki prispevajo k dostopnim in javnim kulturnim vsebinam ter ukrepom za prilagajanje na podnebne spremembe in varstvo kulturne dediščine pred njimi. Pomembna usmeritev je krepitev vezi z naravo, še posebej v okviru Nature 2000, saj se naravna in kulturna dediščina pogosto prepletata. (Glej opombo 31 )

Podpora iskanju dodatnih virov financiranja

Kultura je javno dobro, zato jo morajo država in lokalne skupnosti stabilno in zadostno sofinancirati. Za povečevanje odpornosti kulturnih institucij je pomembno krepiti tudi možnosti pridobivanja zunajproračunskih virov, ki dopolnjujejo primarno javno financiranje. Da bi lahko izvajalci kulturnih programov in projektov uspešneje pridobivali evropska sredstva in v programih EU prevzemali vodilne vloge, ReNPK 24–31 zagovarja stabilno sofinanciranje lastnih deležev iz javnih sredstev. Ministrstvo bo z deležniki krepilo dosledno izvajanje obveznega deleža za kulturo pri javnih investicijah, ki v sektor prinašajo številna dodatna sredstva. Raziskalo bo možnost za krepitev zasebnih vlaganj v kulturo, kot so sponzorstva in donacije.

Vzdržna produkcija

Posledice hiperprodukcije, ki jo pogosto, čeprav ne izključno, zaznavamo v nevladnih organizacijah in pri samozaposlenih v kulturi, so izgorelost delavcev, upad kakovosti dela (predvsem zaradi pomanjkanja ustreznih kapacitet ob obilici hkratnih in krajših ustvarjalnih procesov) ter zasičenost javnosti z vsebinami v večjih urbanih centrih. Sredstva za kulturo so posledično razdrobljena, ustvarjalci pa slabo plačani. Zaradi projektne logike delovanja v kulturi se proizvodnja del multiplicira, saj je nov projekt edini način generiranja zadostnih sredstev za delovanje organizacije oziroma preživetje ustvarjalca. Občinstvu je namesto poglobljenega ali večkratnega spremljanja kulturnih vsebin ponujena potrošniška logika konzumacije novega izdelka. Številne organizacije premajhna sredstva za programe kompenzirajo z iskanjem sredstev na trgu, ki diktira logiko številčnosti pred kakovostjo. Nezadostni podporni sistemi (postprodukcija, promocija in drugo) ustvarjajo dodaten pritisk po ustvarjanju novega materiala, saj se zdi, da le to lahko generira zanimanje občinstev. Hiperprodukcija je kompleksen pojav, s katerim se bo ministrstvo soočalo z več sistemskimi ukrepi. Za vzpostavitev vzdržnega in trajnostno naravnanega sistema produkcije v obstoječem obsegu bo namreč zasnovalo ukrepe, ki bodo spodbujali kakovost in ne številčnosti, projekte usmerjali v doseganje trajnih rezultatov, omogočali raziskovanje in osredinjenost na proces in ne samo na končni produkt, gradili podporne mehanizme, predvsem za postprodukcijo, ter zanimanje za kulturo in umetnost, izboljševali pogoje možnosti za delo, vključno s poštenim plačilom, in v kulturno produkcijo vključili zeleni prehod. Sisteme financiranja bo pri vseh deležnikih usmerjalo k večletnim zavezam ter tako ustvarjalo večjo predvidljivost in stabilnost.

Avtonomnost kulture in medijev

Pritiski na umetniško svobodo so tako v Republiki Sloveniji kot v EU močno prisotni, samo na evropski ravni sta bila v letu 2021 402 napada na umetnike. (Glej opombo 32 ) V letu 2020 je bilo v EU napadenih 908 novinark in novinarjev ter medijskih delavcev. (Glej opombo 33 ) V ReNPK 24–31 se ministrstvo zavezuje k vzpostavljanju sistemskih varoval, ki politiki onemogočajo vpliv na avtonomijo kulturnega, umetniškega in medijskega ustvarjanja, predvsem s predajanjem pooblastil o vsebinskih odločitvah stroki in prepuščanjem vodenja tistih postopkov, pri katerih je to mogoče in smiselno, neodvisnim entitetam. Avtonomijo na ravni javnih zavodov bo zagotavljalo z raznolikim oblikovanjem svetov, ki jih bodo sestavljali priznani strokovnjaki. Avtonomija je še posebej pomembna na področju medijev, tako pri projektih, ki jih ministrstvo sofinancira, kot pri zagotavljanju strokovne avtonomije javnih medijev, sistemskih varoval znotraj medijske zakonodaje in podpore neodvisnemu novinarskemu delu. Ministrstvo si bo prizadevalo za vzpostavitev jasnega sistema spremljanja umetniške avtonomije in dvigovalo raven razumevanja umetnostne kritike in satire. Vsebinska in organizacijska avtonomija bo vodilo tudi pri vprašanju začasne rabe praznih prostorov za umetniško in kulturno ustvarjanje. Do napadov na delavce v kulturi in medijih ter vse druge oblike discipliniranja bo imela država ničelno toleranco. (Glej opombo 34 )

Odločno soočanje s sovražnim govorom in širjenjem lažnih novic

Podatki Eurobarometra kažejo, da 31 odstotkov prebivalcev Republike Slovenije opaža, da so vsaj enkrat dnevno izpostavljeni netočnim informacijam, dodatnih 32 odstotkov pa je takim pojavom izpostavljenih na tedenski ravni. Pojavljanje lažnih novic vse bolj oblikuje realnost in načenja verodostojnost medijev. Ministrstvo bo skrbelo za ustrezne razmere, v katerih bo v javnosti kakovostno podajanje preverjenih informacij prepoznavno in zaželeno, in sicer tako v medijih kot z ustrezno skrbjo za arhivsko gradivo, ki veča verodostojnost informacij.

Sovražni govor v kulturi se pojavlja v odnosu tako do umetnikov kot do novinarjev. Na spletnih platformah in v komentarjih na medijskih straneh dobiva nove družbene razsežnosti. Preprečevanje sovražnega govora je sicer zakonsko urejeno, a so za učinkovitejše reševanje in spremljanje te problematike potrebne ustrezne zakonske spremembe. ReNPK 24–31 se zavezuje k odločnejšemu reševanju problema in večjemu ozaveščanju javnosti.

Kulturni sektor kot povezan ekosistem

Kulturni ekosistem je sestavljen iz množice raznovrstnih deležnikov: delavcev (samozaposlenih v kulturi, redno zaposlenih in številnih drugih prekarnih delavcev), nevladnih organizacij, javnih zavodov, ljubiteljskih ustvarjalcev, občin, stanovskih društev, vsebinskih mrež, agencij in številnih drugih, vključno z občinstvom. Sinergije in sodelovanja različnih deležnikov obstajajo, a je tu še veliko možnosti za nadgradnjo v smeri sodobnih načinov ustvarjanja, ki je skupinsko in sodelovalno. Ministrstvo bo zato s sistemskimi ukrepi spodbujalo celostne politike povezovanja. Vzpostavilo bo podlago za trajni dialog med različnimi deležniki in bo s sistemskimi ukrepi krepilo sodelovanje znotraj resorja ter izmenjavo znanja, informacij in dobrih praks, vse z namenom delovanja kulturnega sektorja kot bolj enotnega in povezanega ekosistema. K temu bo pripomoglo tudi transdisciplinarno razumevanje kulture, ki temelji na povezovalnosti in odpira prostor vključujočim družbenim inovacijam.

Krepitev analitične in raziskovalne dejavnosti o kulturi

Trenutno se podatki o kulturi zbirajo občasno, zbirke podatkov so med seboj slabo povezane, podatki pa zaradi nerednih raziskav pogosto ne izkazujejo primerljivih trendov. V podatkovnih zbirkah obstajajo razlike med področji, težava je v pomanjkljivi preglednosti in javni dostopnosti podatkov in analiz za celoten sektor. Longitudinalne in ponovljive študije so redke. Podatki so zbrani na ravni kazalnikov neposrednih učinkov, redkeje pa so vzpostavljeni sistematični kazalniki za merjenje dolgotrajnejših učinkov. Kulturna politika mora temeljiti na široki, aktualni in razvejeni podatkovni in analitični zbirki, v kateri morajo biti podatki veljavni, zanesljivi in primerljivi v daljšem obdobju. Ministrstvo si bo prizadevalo za vzpostavitev celostne digitalizirane metodologije spremljanja podatkov o kulturi in za njihovo poglobljeno analizo. Tako bo zagotovilo možnost učinkovitejšega načrtovanja ukrepov.

4. PODROČJA KULTURE

ReNPK 24–31 v skladu z ZUJIK opredeljuje področja kulture, na katerih so zagotovljene javne kulturne dobrine. Ukrepi, ki jih bo ministrstvo z drugimi nosilci v skladu z Akcijskim načrtom izvajalo na podlagi zgoraj opredeljenih ciljev, so bodisi splošni in zadevajo vsa področja kulture ali pa so posebni za posamezno področje. V nadaljevanju so na podlagi dosedanjega razvoja in mednarodnih smernic opredeljene ključne strateške področne usmeritve. Kot poskus preseganja klasično zastavljenih področij dokument uvaja transdisciplinarno področje, saj trenutne globalne smernice nakazujejo, da bodo področja v prihodnje vse bolj prepletena.

Arhitektura

Oblikovano grajeno okolje pomembno vpliva na kakovost življenja, saj nas obkroža pri vsakdanjem bivanju. Vanj spadajo tako obstoječe stavbe kot novogradnje, procesi načrtovanja in vnovična uporaba. Javni interes na področju arhitekture obsega izboljšanje kakovosti življenja in življenjskega okolja ter socialno kohezivnost. Arhitektura in oblikovanje prostora spadata med ključne dejavnike za socialno izgradnjo bivalnega okolja ter njegovo raznovrstnost in povezanost.

Na področju deluje muzejski javni zavod. Zbornica za arhitekturo in prostor ima z zakonom podeljena javna pooblastila, med drugim vodi imenik pooblaščenih arhitektov ter zagotavlja strokovno izpopolnjevanje in izvaja javne natečaje. Večina ustvarjalcev in podpornih poklicev na področju arhitekture je samozaposlenih. Leta 2022 je bilo v register samozaposlenih v kulturi vpisanih 473 arhitektov. Na področju delujejo gospodarske družbe in v manjši meri nevladne organizacije. Ustvarjalce združujejo poklicna stanovska društva. (Glej opombo 35 ) Na področje je imela velik vpliv gradbeniška kriza v drugem desetletju 21. stoletja. Prihodek panoge je z 266 milijoni evrov v letu 2008 upadel na 142 milijonov evrov v letu 2017. Na večletnem projektnem in programskem razpisu je bilo za področje arhitekture v letu 2012 razdeljenih dobrih 78.000 evrov, v letu 2022 pa blizu 138.000 evrov.

Arhitekturna politika bo sledila ciljem kakovosti, pametne rasti, trajnostnega razvoja in vključujoče arhitekture ter skrbela za ozaveščanje. Njena ključna vodila bodo učinkovitost upravljanja, funkcionalnost, varstvo okolja, gospodarnost, raznolikost, upoštevanje konteksta in estetika. Ministrstvo bo zagotavljalo prednostno podporo trajnostno naravnanim projektom, ki vključujejo načela krožnega gospodarstva in temeljijo na naravi zasnovanih rešitev ter tako sledijo prehodu v brezogljično družbo. Prizadevalo si bo za ustrezna merila in spodbude za uveljavljanje kakovosti grajenega okolja, posebej za javne objekte. Za visokokakovostno kulturo gradnje si bo prizadevalo z uporabo odgovornega in premišljenega načrtovanja posegov v prostor. Razvijalo bo nove načine oblikovanja prostora, ki bo prilagodljiv in bo temeljil na kulturi ter aktivno ustvarjal družbene vezi, zagotavljal okoljsko trajnost ter prispeval k zdravju in dobremu počutju ljudi. Dobro oblikovani prostori se bodo spreminjali v skladu z družbenimi potrebami, hkrati pa ohranjali zgodovinsko prepoznavnost.

Arhivska dejavnost

Arhivi imajo pomembno vlogo v družbi, saj varujejo individualni in kolektivni spomin ter prispevajo k njima. Skrbijo za varstvo arhivskega gradiva in zagotavljajo njegovo dostopnost. Njihove temeljne naloge so prevzemanje, urejanje, popisovanje in hramba arhivskega gradiva ter omogočanje njegove uporabe. Gradivo je povezano z vsakodnevnim življenjem prebivalcev, saj arhivi skrbijo za varstvo gradiva, ki nastaja pri poslovanju javnih organov na ravni države ali lokalnih skupnosti. Za področje sta z vidika hranjenja in dostopnosti gradiv pomembna skrb za primerno infrastrukturo arhivov in digitalizacija. Že nekaj let poteka projekt javnega elektronskega arhiva e-ARH, ki vključuje prevzemanje digitaliziranega arhivskega gradiva, njegovo strokovno obdelavo, dolgoročno varovanje in nadaljnjo uporabo.

Arhivsko javno službo opravljajo Arhiv Republike Slovenije in šest državnih arhivov, ki sestavljajo arhivsko državno javno mrežo. Varstvo dokumentarnega in arhivskega gradiva izven arhivske javne službe v manjši meri poteka v nevladnem sektorju, kjer je delovanje nekaterih nevladnih organizacij podprto na javnih razpisih. (Glej opombo 36 ) Število zaposlenih v javnih arhivih se je zmanjšalo s 185 v letu 2012 na 177 v letu 2022. Količina spisovnega arhivskega gradiva se je z dobrih 69.000 tekočih metrov v letu 2012 povečala na več kot 86.000 tekočih metrov v letu 2022. V letu 2022 je bilo izvajalcem arhivske dejavnosti dodeljenih 14 milijonov evrov. Za znanstvenoraziskovalne namene je arhivsko gradivo v letu 2022 uporabljalo skoraj 5000 uporabnikov, zaradi pravnega interesa pa več kot 8000. Arhivi so organizirali vodstva za šole in druge obiskovalce, ki se jih je udeležilo več kot 5000 ljudi.