TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se ugodi in sodba v zvezi z dopolnilnim sklepom sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek (enotne) odločbe sedaj v celoti glasi:

„I. Tožbeni zahtevek, ki glasi:

1. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavijo učinki dogovora in podane izjave tožeče stranke z dne 19. 4. 2017, s katerim je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o prodaji po določeni ceni, in sicer, da tožena stranka lahko v skladu s Pogodbo o finančnem leasingu št. 0009317 proda predmet leasinga – rovokopač znamke JCB, tip 4CX 4X4X4 SITEMASTER TURBO „ECO“, št. šasije/serijska št. ..., letnik 2015, po ceni 30.896,89 EUR + 22% DDV, skupno 37.697,21 EUR, ter da tožeča stranka nima do tožene stranke kot leasingodajalca nobenih terjatev in zahtev in jih tudi ne bo uveljavljala iz naslova prej omenjene leasing pogodbe.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 22.347,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu odločbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v znesku 4.491,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu odločbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 735,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Ni pa videti nobenega tehtnega razloga (in tudi ne pravne podlage), zakaj bi si moral leasingodajalec prizadevati, da se pri prodaji ustvari presežek in tudi ne za to, da bi se morebiten presežek izplačal leasingojemalcu. Slednji je namreč s kršitvijo Pogodbe o finančnem leasingu povzročil odstop s strani leasingodajalca, zaradi česar je naziranje sodišča prve stopnje o pravici do uresničitve njegovega pozitivnega pogodbenega interesa zmotno. Ker je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti leasingojemalec izgubil pravico izkoristiti opcijo odkupa in s tem pridobiti lastninsko pravico na predmetu leasinga, posledično nima nobene pravice do presežka kupnine nad dolgom, če bi ta bil ustvarjen. Pritožnica ob sklicevanju na sodno prakso spregleda, da ta v tem kontekstu (kar se tiče leasinga) obravnava (le) primere t.i. "sale and lease back" pravnih poslov1, pri katerih gre za kombinacijo prodajne in povratne prodajne pogodbe, pri kateri lastnik (leasingojemalec) najprej proda stvar upniku (leasingodajalcu), ta pa mu jo prek pogodbe o leasingu proda nazaj oziroma mu jo da v najem. Ta situacija je podredljiva pravilu iz 132. člena SPZ, ker obstaja možnost, da leasingojemalec dokončno izgubi lastništvo na stvari, katere lastnik je bil pred sklenitvijo pravnega posla, oziroma, da jo leasingodajalec pridobi v "dokončno" last, kar je primerljivo z zakonsko predvideno situacijo pri zastavi stvari oziroma ima z njo primerljive lastnosti. Pri "klasičnem" finančnem leasingu pa leasingojemalec ni (predhodno) lastnik predmeta leasinga, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi on izgubil lastništvo na tem predmetu, leasingodajalec pa ga pridobil v last, če leasingojemalec ne bi izpolnjeval pogodbe (leasingodajalec je namreč ves čas formalni lastnik stvari, vse do koriščenja morebitne opcije odkupa s strani leasingojemalca). Ker v konkretnem primeru ni šlo za "sale and lease back" pravni posel, tega tožnica niti ne trdi, predmetna pogodbena ureditev ni v nasprotju s prepovedjo komisornega dogovora.