Pravilnik o načinu metanja kemičnih sredstev iz letala |...

935. Pravilnik o načinu metanja kemičnih sredstev iz letala

Na podlagi 331. člena v zvezi z 21., 87., 99. in 146. členom zakona o zračni plovbi ("Uradni list SFRJ" št. 23/78 in 20/79) predpisuje predsednik Zveznega komiteja za promet in zveze

P R A V I L N I K
O NAČINU METANJA KEMIČNIH SREDSTEV IZ LETALA

1. člen

Ta pravilnik določa način metanja kemičnih sredstev iz letala, kot tudi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati letalo in njegova oprema ter letalsko in drugo osebje organizacij, ki se ukvarjajo z metanjem kemičnih sredstev iz letal za potrebe kmetijstva, gozdarstva in zdravstva.

2. člen

Z metanjem kemičnih sredstev iz letal se ukvarjajo organizacije združenega dela in druge pravne osebe, ki izpolnjujejo pogoje, določene s predpisom za to dejavnost.

3. člen

Metanje kemičnih sredstev iz letala v nizkem letu z metodami trošenja, škropljenja, oroševanja, zapraševanja, zameglevanja in granuliranja ter metanje hrane za ribe in gašenje gozdnih požarov se šteje po tem pravilniku za aviotretiranje.

4. člen

Letala, namenjena za aviotretiranje (v nadaljnjem besedilu: letala), so lahko: letala namenske konstrukcije, posebne kategorije letal z omejitvijo ter druga civilna in vojaška letala, ki so ustrezno adaptirana za aviotretiranje.

Adaptacije letal iz prvega odstavka tega člena so dovoljene le na podlagi prej potrjene konstrukcijske in tehnične dokumentacije, s katero se ugotavlja, da bodo ta letala tudi po adaptaciji izpolnjevala določene aerodinamične in letalne pogoje.

5. člen

Letalo mora izpolnjevati tehnične pogoje, predpisane za dovoljenje za plovbo določene posebne kategorije, in sicer z omejitvami glede načina uporabe, s katerimi se povečuje njegova koristna nosilnost.

6. člen

Aerodinamični pogoji, ki jih mora izpolnjevati letalo so:

1)

varen in lahek manever na majhnih višinah in pri majhnih hitrostih;

2)

varen in primeren razpon med najmanjšo in največjo hitrostjo med letom;

3)

sposobnost za pristajanje in vzletanje na kratkih in razmočenih vzletiščih;

4)

varna preglednost iz pilotske kabine v vsaki fazi leta (vidni kot 160 stopinj).

7. člen

Posebni konstrukcijski pogoji, ki jih mora poleg splošnih izpolnjevati letalo, so:

1)

material, iz katerega je zgrajeno, mora biti odporen proti delovanju kemičnih sredstev;

2)

rezervoarji za kemična sredstva morajo biti takšni, da jih je mogoče v stiski lahko in hitro izprazniti;

3)

letalo mora biti takšno, da je mogoče po potrebi namestiti zunanje rezervoarje za kemična sredstva;

4)

pilotska kabina mora biti izdelana iz takega materiala in na tak način, da se težko deformira v primeru nesreče

8. člen

Letalo mora imeti posebno opremo, in sicer:

1)

napravo, ki kaže tlak v črpalki in instalaciji za metanje tekočih kemičnih sredstev;

2)

napravo, ki kaže izpraznjenost rezervoarjev za kemična sredstva, če rezervoarji nimajo mešalnika;

3)

varovalni sistem, ki onemogoča nepazljivo ravnanje z rezervoarjem kemičnih sredstev;

4)

termometer za merjenje zunanje temperature zraka;

5)

dihalno masko z ustreznimi filtri;

6)

radijsko postajo z manjšim dosegom;

7)

radiokompas;

8)

signalne luči;

9)

sistem za zvočno ali vizualno mehanično opozarjanje na minimalne kritične hitrosti leta.

Za nočno aviotretiranje mora imeti letalo tudi žaromet za osvetljevanje delovnega dosega, kot tudi prednji žaromet za osvetljevanje ovir s svetlobnim snopom, ki se razpršuje pod kotom 30 stopinj na vsako stran od smeri leta.

9. člen

Za vsako letenje za aviotretiranje se določi vodja letenja.

Vodja letenja je pilot letala, s katerim se opravlja aviotretiranje.

Če se aviotretiranje opravlja z več letali in piloti, se določi za vodjo pilot, ki ima največ izkušenj pri aviotretiranju.

Vodja letenja je odgovoren za pravilno in varno uporabo vzletišča, za varnost letala, opreme in sredstev ter letalskega in drugega osebja med pripravo in opravljanjem aviotretiranja.

Vodja letenja določi svojega namestnika (pilot ali letalski mehanik-tehnik).

10. člen

Vodja letenja mora pred prvim aviotretiranjem o tem obvestiti najbližji zdravstveni zavod in pristojni organ za notranje zadeve.

Vodja letenja da zdravstveni organizaciji vse podatke o vrsti in toksičnosti kemičnih sredstev in drugih snovi, ki se bodo metala iz letal, kot tudi podatke o količini in vrsti opreme za prvo medicinsko pomoč.

11. člen

Pilot, ki izvaja aviotretiranje, mora v svoja dnevna delovna poročila vpisati vrsto in količino kemičnih sredstev, ki jih je odvrgel v določeni časovni enoti iz letala, kot tudi način njihovega metanja.

12. člen

Med aviotretiranjem mora vsako letalo vzdrževati najmanj en letalski mehanik-tehnik.

Če se aviotretira z dvemi letali istega tipa, ju lahko ne glede na prvi odstavek tega člena vzdržuje le en letalski mehanik- tehnik.

13. člen

Aviotretiranje ni dovoljeno, če niso zagotovljeni:

1)

komplet orodja za vzdrževanje in pripravo letala;

2)

oprema za privezovanje, pokrivanje, pranje in mazanje letala;

3)

sredstva za odstranjevanje ivja in snega z letala.

14. člen

Gorivo, ki ga uporabljajo letala, mora biti uskladiščeno tako, da se ohrani njegova predpisana kakovost.

Letalo se sme polniti z gorivom le skozi filter iz jelenjega usnja.

15. člen

Kemična sredstva se polnijo v letalo na mestih, ki so za to določena, in h katerim nepoklicani nimajo dostopa.

Mesto, kjer se letalo polni s kemičnimi sredstvi, se šteje za kontaminirano cono in mora biti kot takšno tudi zaznamovano.

16. člen

Letalsko in drugo osebje, ki opravlja določena dela v zvezi z aviotretiranjem, mora biti izurjeno za delo s kemičnimi sredstvi in drugimi škodljivimi snovmi, ki se mečejo iz letala.

17. člen

Dela pri aviotretiranju lahko opravljajo:

1)

piloti, ki imajo ustrezno dovoljenje in poseben izpit za aviotretiranje;

2)

letalski mehaniki-tehniki, ki imajo ustrezno dovoljenje in poseben izpit za delo pri letalih, namenjenih za aviotretiranje.

Z drugim osebjem, ki opravlja določena dela v zvezi z aviotretiranjem, so mišljeni: signalisti, pomožni delavci, ki imajo opravka s kemičnimi in drugimi sredstvi ter z mehanizacijo, potrebno za aviotretiranje.

18. člen

S praktičnim delom posebnega izpita za letenje z letali se preverja in ugotavlja sposobnost pilota:

1)

za varno letenje in manevriranje z letalom na majhnih višinah;

2)

za varno vzletanje s kratkih in razmočenih vzletišč in pristajanje na njih;

3)

za varno vzletanje in pristajanje ob maksimalno dopustnem bočnem vetru za posamezni tip letala.

Z izpitom iz prvega odstavka tega člena se ugotavlja tudi sposobnost pilota za prisilno pristajanje v stiski, če se taki primeri zgodijo, ko je letalo na majhni višini.

19. člen

Nočno aviotretiranje sme pilot opravljati pod pogojem:

1)

da ima najmanj tri leta letenja pri aviotretiranju podnevi;

2)

da ima najmanj 800 ur naleta pri aviotretiranju podnevi;

3)

da je končal pouk za nočno aviotretiranje;