TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča I U 436/2019-18 z dne 4. 5. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje v senatu treh sodnikov.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje. V takih zadevah je izključena možnost uporabe izjeme po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. V razmerju med prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 ne gre za alternativno določena pogoja za odločanje po sodniku posamezniku.

Takšna razlaga obstoječe zakonske ureditve je skladna tudi z načelom zožujoče razlage izjem. Odločanje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je bila po tedaj veljavni ureditvi namreč izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno v korist senatnega sojenja.

Načelo zakonitosti in ustavna skladna razlaga preprečuje, da bi se določba 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 uporabljala kot nadomestna določba, ki bi služila kot podlaga za obdavčitev vsega, česar zakonodajalec ni opredelil kot obdavčljiv dohodek v okviru urejanja obdavčitve posameznih vrst dohodkov. Gre za določbo, ki obdavčuje svojo vrsto dohodkov, t.i. sui generis dohodke, ki jih po njihovih značilnostih ni mogoče opredeliti kot nobeno drugo vrsto dohodka. Značilnost teh dohodkov pa je, da povečujejo premoženje (ekonomsko moč) fizične osebe (prejemnika), če jih je ta dejansko dosegla s svojo aktivnostjo in s ciljem povečanja svojega premoženja.

V okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 zato ne spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja.