Uredba o instrumentih in postopku zavarovanja plačila...

2637. Uredba o instrumentih in postopku zavarovanja plačila carinskega dolga

Na podlagi drugega odstavka 124. člena in četrtega odstavka 152. člena carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) ter 26. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93) izdaja Vlada Republike Slovenije

U R E D B O
o instrumentih in postopku zavarovanja plačila carinskega dolga

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina uredbe)

Ta uredba določa vrste instrumentov za zavarovanje plačila carinskega dolga in postopek zavarovanja kot tudi primere, v katerih ni treba položiti instrumenta zavarovanja.

2. člen

(obveznosti, ki se lahko zavarujejo)

Z instrumenti zavarovanja se v skladu s to uredbo zavaruje:

1.

plačilo že nastalega carinskega dolga,

2.

plačilo carinskega dolga, ki bi lahko nastal,

3.

plačilo obresti, ki so nastale ali bi lahko nastale v zvezi s carinskim dolgom, za katerega je bil instrument zavarovanja predložen.

3. člen

(uporaba instrumentov zavarovanja v druge namene)

(1)

Plačilo drugih dajatev, katerih obveznost plačila nastane ob uvozu ali izvozu blaga, se tudi lahko zavaruje v skladu s to uredbo, če to določajo posebni predpisi.

(2)

Kot instrument zavarovanja za zavarovanje dajatev iz prejšnjega odstavka se lahko uporabljajo le bančna garancija, garantno pismo ali gotovinski polog.

(3)

Če ni s posebnimi predpisi drugače določeno, se za zavarovanje plačila dajatev v skladu s tem členom primerno uporabljajo določila te uredbe.

4. člen

(omejitev uporabe zavarovanja v primeru neporavnanih dolgov)

(1)

Če deklarant ni poravnal zapadlih carinskih dolgov, mu carinski organ ne prepusti blaga, tudi če položi instrument zavarovanja v skladu s to uredbo.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek lahko carinski organ ob položitvi ustreznega instrumenta zavarovanja prepusti deklarantu žive živali, hitro kvarljivo blago in nadomestne dele za nujno tekoče vzdrževanje opreme, ki je v uporabi.

II. INSTRUMENTI ZAVAROVANJA

a) Splošno

5. člen

(vrste instrumentov zavarovanja)

Plačilo carinskega dolga se lahko v skladu s 152. členom carinskega zakona zavaruje z:

1.

bančno garancijo,

2.

garantnim pismom,

3.

cirkularnim certificiranim čekom,

4.

avalirano menico,

5.

gotovinskim pologom.

6. člen

(potrebno število instrumentov zavarovanja)

Carinski organ sme za zavarovanje plačila enega samega carinskega dolga zahtevati samo en ustrezni instrument zavarovanja.

7. člen

(instrument za posamično zavarovanje in instrument za splošno zavarovanje)

Carinski dolžnik ali oseba, ki lahko postane carinski dolžnik (v nadaljevanju: carinski dolžnik) lahko položi instrument zavarovanja za plačilo carinskega dolga za posamezno carinsko operacijo (v nadaljevanju: instrument za posamezno zavarovanje) ali za plačilo vseh carinskih dolgov, ki so nastali ali bi lahko nastali v določenem obdobju oziroma v določenem carinskem postopku (v nadaljevanju: instrument za splošno zavarovanje).

8. člen

(uporaba instrumentov zavarovanja)

Kot instrument za posamezno zavarovanje se lahko uporablja kateri koli instrument zavarovanja iz 5. člena te uredbe, kot instrumenti zavarovanja za splošno zavarovanje pa se lahko uporabljajo bančna garancija, garantno pismo ali gotovinski polog.

9. člen

(položitev instrumentov zavarovanja)

(1)

Instrument za posamezno zavarovanje položi carinski dolžnik carinskemu organu, ki odloča o prepustitvi blaga praviloma pred prepustitvijo blaga oziroma na poziv carinskega organa v roku, ki ga določi carinski organ.

(2)

Instrument za splošno zavarovanje položi carinski dolžnik Carinski upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju: carinski upravi).

10. člen

(veljavnost instrumenta za splošno zavarovanje)

(1)

Carinska uprava o sprejemu instrumenta zavarovanja odloči z odločbo.

(2)

Carinska uprava sproti obvešča carinske organe o sprejetih instrumentih za splošno zavarovanje.

(3)

Carinski dolžnik se lahko v carinskem postopku sklicuje na instrument za splošno zavarovanje drugi delovni dan po dnevu, ko je carinska uprava sprejela položeni instrument zavarovanja kot ustreznega.

11. člen

(kdaj je zavarovanje ustrezno)

(1)

V skladu z drugim odstavkom 152. člena carinskega zakona se šteje, da je zavarovanje ustrezno, če:

1.

vrednost instrumenta zavarovanja ustreza višini carinskega dolga ali dolgov, če se ta znesek lahko z gotovostjo izračuna v času, ko carinski organ zahteva položitev zavarovanja ali

2.

v drugih primerih, vrednost instrumenta zavarovanja ustreza maksimalni višini carinskega dolga, ki ga oceni carinski organ in ki je ali bi lahko nastal.

(2)

Carinski organ pri presoji o ustreznosti instrumenta zavarovanja za splošno zavarovanje, upošteva tudi obseg in način opravljanja dotedanjih carinskih postopkov ter zanesljivost carinskega dolžnika pri poravnavanju carinskega dolga.

(3)

Pri ugotavljanju obsega opravljanja dotedanjih carinskih postopkov carinskega dolžnika se upošteva mesečno povprečje obračunanih carinskih dolgov v šestih mesecih pred položitvijo instrumenta zavarovanja.

(4)

Če višina carinskega dolga, ki se zavaruje z instrumentom za splošno zavarovanje niha v času, za katerega je zavarovanje položeno, mora višina instrumenta zavarovanja omogočiti, da se carinski dolg lahko kadarkoli poplača iz položenega instrumenta zavarovanja.

12. člen

(minimalna vrednost instrumenta za splošno zavarovanje)

(1)

Vrednost instrumenta za splošno zavarovanje praviloma ne sme biti nižja od petih milijonov tolarjev.

(2)

Carinska uprava lahko sprejme kot ustrezen splošni instrument zavarovanja, katerega vrednost je nižja od petih milijonov tolarjev, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.

carinski dolžnik je pisno zaprosil za priznanje nižje vrednosti;

2.

carinski dolžnik je v polletnem obdobju pred vložitvijo zahtevka izpolnjeval svoje obveznosti v okviru carinskih postopkov v skladu z zakonom;

3.

zoper carinskega dolžnika v času vložitve zahtevka ne teče postopek zaradi prekrška oziroma kaznivega dejanja, storjenega v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti;

4.

instrument zavarovanja, ki ga carinski dolžnik ponudi po višini ustreza mesečnemu povprečju obveznosti iz naslova carinskega dolga, kakor je bil dosežen v polletju pred polletjem v katerem je vložil zahtevek.

13. člen

(položitev dodatnega oziroma nadomestnega instrumenta zavarovanja)

Carinski organ zahteva položitev dopolnilnega oziroma nadomestnega instrumenta zavarovanja, če že sprejeti instrument zavarovanja ni več ustrezen glede na kriterije iz 11. in 12. člena te uredbe.

14. člen

(zavrnitev instrumentov zavarovanja)

(1)

Carinski organ zavrne sprejem instrumenta zavarovanja, če le ta ni ustrezen, glede na kriterije iz 11. in 12. člena te uredbe ali ne vsebuje podatkov iz 19. člena te uredbe.

(2)

Carinski organ zavrne položeni instrument zavarovanja oziroma zahteva položitev dodatnega oziroma nadomestnega instrumenta zavarovanja, če je instrument zavarovanja izdal subjekt, ki ni ali je neredno izpolnjeval svoje obveznosti v zvezi s prej izdanimi instrumenti zavarovanja.

15. člen

(način odločanja carinskih organov)

(1)

Carinski organ o zavrnitvi sprejema ali o zahtevi za položitev instrumenta zavarovanja odloči z odločbo, zoper katero je možna pritožba.

(2)

O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal carinski organ odloča carinska uprava, o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala carinska uprava pa odloča Ministrstvo za finance.

(3)

Pritožba iz prvega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve odločbe.