TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki spremeni tako, da se glasi:

„II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. VL 154265/2013 z dne 17. 10. 2013 se razveljavi v IV. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 227,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2013 do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.729,45 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.158,43 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Umik izvršilnega predloga po tem, ko je že izdan sklep o izvršbi, se nanaša le na drugo fazo izvršilnega postopka, to je na izvršilni del izvršbe in meri k ustavitvi, prekinitvi oziroma prenehanju vseh izvršilnih dejanj. Sklep o ustavitvi izvršbe na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga tako pomeni le konec oprave izvršbe. Že s samim poplačilom upnikove terjatve se izvršilni postopek konča, pri čemer ZIZ izdaje posebnega sklepa o končanju postopka ne predvideva. Zato upniku (tožnici) ni bilo potrebno umikati predloga, saj je bilo plačilo njegove terjatve posledica izvršitve sklepa o izvršbi.

Pri umiku tožbe res ni relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, temveč je za odločitev o stroških bistveno ali je do umika prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Če namreč toženka izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zaradi česar mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dala povoda za tožbo. Vendar v primeru, ko tožnica umakne tožbo, ker je bil tožbeni zahtevek prisilno izpolnjen kljub temu, da se mu je toženka upirala, ni mogoče šteti, da ima tovrstna izpolnitev enak učinek (pripoznave), kot v primeru, ko bi toženka sama prostovoljno izpolnila zahtevek. Ker je bil torej v konkretnem primeru razlog za umik prisilna izpolnitev zahtevka (in ne prostovoljna izpolnitev s strani toženke same), ki mu je toženka tekom celotnega postopka ugovarjala, je o povrnitvi stroškov potrebno odločiti ob uporabi 154. in 155. člena ZPP.

Načelo krivde je dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov. Tudi neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala toženka tožnici povrniti stroške po krivdnem načelu.