TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se III. točka izreka izpodbijanega dela sodbe spremeni tako, da se ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači za čas od 14. 3. 2014 do 27. 5. 2014.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 334,77 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo, stroške odgovora na pritožbo pa nosi sama.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na ugotovitve in dokazne zaključke delodajalca, temveč presoja njihovo pravilnost in utemeljenost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica očitanih kršitev (kršitev pri postopku izdaje potrdila o plačanih davkih in obveznih dajatvah davčnemu zavezancu, čeprav ta ni imel plačanih zapadlih davkov in obveznih dajatev, vodenje in koordiniranje postopka izdaje lažnega potrdila in pri tem kršenje notranjih pravil reševanja zadev in izdajanja potrdil ter opustitev dolžnega nadzorstva pri izdaji, pregledu in predaji potrdila) ni storila, zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni zakonita.

Ker tožnica v času prepovedi opravljanja dela ni delala iz razlogov na strani tožene stranke, ima na podlagi 137. člena ZDR-1 pravico do razlike v plači med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejela v času prepovedi opravljanja dela.