TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju s strani policije. Vendar je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa se sklicuje na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.

Članki, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, se nanašajo na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in še niso prosilci za mednarodno zaščito. Iz sodb sodišč posameznih članic EU (tožnik se izrecno sklicuje na nemško in nizozemsko sodbo) izhaja, da so ta sodišča v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v Bosno in Hercegovino, vendar pa v odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala o konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki bo vrnjen po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje ali da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oz. nečloveško ravnanje.