TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po drugem odstavku 88. člena ZKP se ura ali dan, ko je bila opravljena vročitev ali naznanitev oziroma, ko se je pripetil dogodek, od katerega je treba računati rok, ne šteje v rok, temveč se za začetek roka vzame prva naslednja ura oziroma prvi naslednji dan. Za en dan se šteje 24 ur. Že na ravni jezikovne razlage se izkaže, da je iz zakonskega besedila jasno razvidno, da zakonodajalec razlikuje med roki, določenimi v urah in tistimi, ki se štejejo v dneh. Določba četrtega odstavka 88. člena ZKP, na katero se sklicuje vložnik, se nanaša na roke določene v dneh in je na roke določene v urah ni mogoče uporabiti.

Razlaga za katero se zavzema vložnik je napačna. Roki, ki so določeni v urah tečejo ne glede na praznike, sobote, nedelje ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela in jih ni mogoče podaljševati. V določenih fazah kazenskega postopka je nujna posebna hitrost pri opravljanju posameznih procesnih dejanj, s katerimi ni mogoče odlašati. Zato je razumljivo, da trajanje rokov, ki se računajo v urah ni mogoče podaljševati na enak način kot ostale roke in jih tudi ni mogoče enačiti z roki določenimi na dneve. Zato je bila pritožba obdolženčevega zagovornika, vložena po poteku predpisanega štiriindvajseturnega roka, prepozna, zato jo je preiskovalna sodnica utemeljeno zavrgla.