TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik se sklicuje na nepravilno uporabo določila 3. člena EKČP zaradi nečloveškega ravnanja, ki naj bi ga povzročila njegova vrnitev v izvorno državo zaradi problema dostopa do prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Če tožeča stranka s tem cilja na nezakonitost odločitve o zavrnitvi subsidiarne zaščite, je po stališču Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj za izpolnjevanje subsidiarne zaščite nujno potrebno, da prosilec izkaže, da je preteča nevarnost odtegnitve minimalnih pogojev za preživetje posledica namernega ravnanja akterjev povzročanja resne škode. Tožnik pa takšnega namernega ravnanja povzročiteljev resne škode ni izkazal niti zatrjeval, zato je na tej podlagi odločitev tožene stranke tudi glede subsidiarne zaščite zakonita.

Sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov.