TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 307,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Sodišče prve stopnje se je zaradi podobnosti (po dejanskem in pravnem stanju) z obravnavano zadevo utemeljeno oprlo na argumentacijo iz sklepa II Ips 332/2015. V tej zadevi je Vrhovno sodišče ločilo situacijo, ko izvrševanje služnosti ni pogojeno z usposobitvijo trase poti, ki terja posege v služeče zemljišče, od situacije, ko uporaba ustanovljene nujne poti brez znatnega posega v zemljišče ni mogoča. V tem (slednjem) primeru sklep o zavezančevi dolžnosti dovoliti uporabo poti ali konfesorna tožba upravičencev zoper lastnika služečega zemljišča ni ustrezna podlaga za vzpostavitev (izgradnjo) poti. Služnostni upravičenec ima na voljo dve pravni možnosti: Že v sklepu o ustanovitvi nujne poti lahko izposluje odločitev o lastnikovi obveznosti dopustiti vzpostavitev poti (taka odločitev mora vsebovati konkretno opredeljeno stanje v naravi in konkretno opredeljen način oziroma posege za vzpostavitev poti). Druga možnost pa je tožba zoper lastnika zemljišča z zahtevkom za dopustitev vzpostavitve konkretno opisane poti in načina vzpostavitve.

Ustanovljena nujna pot glede na stanje v naravi ni omogočala vseh načinov dostopa, kot so določeni v sklepu o ustanovitvi nujne poti. Sporna ravnanja so torej predstavljala poskus tožencev, da nujno pot v celoti usposobita za rabo, za katero je bila ustanovljena. Kar pa je že pojmovno v nasprotju z njuno tezo o vzdrževanju - kot ohranjanju (ne spreminjanju) obstoječega stanja, tj. stanja v času določitve nujne poti.