TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba št. št. 2142-1439/2020/20 (122-12) z dne 17. 6. 2021 odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A. A., roj ... 1993, državljan Islamske republike Afganistan, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 13. 7. 2020.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.

Tožniku ni treba dokazati preteklega preganjanja, saj preganjanja oziroma umorov njegovega sodelavca in prijatelja na poti v Logar ne bi bilo mogoče dokazati z listinskimi dokazi. Možnost pridobitve takšni listinskih dokazov je skoraj nična. Tožniku pa ni mogoče naložiti prehudega dokaznega bremena. Dejstvo, da tožena stranka ni našla v izbranih poročilih in člankih podatka, ki bi se ujemal z opisom omenjenih dveh dogodkov uboja njegovih dveh policijskih kolegov, ki jih je opisal tožnik, ne pomeni, da tožniku glede na razmere v provinci Logar ni mogoče verjeti.

Tožena stranka ni imela podlage za oceno, da tožniku ni verjela, ker je ugotovila, da so bili tarče napadov predvsem pripadniki Afganistanske lokalne policije, častniki Nacionalnega direktorata za varnost, pripadniki provladnih milic, pogosto pa tudi policijski načelniki. Tega zaključka iz poročil, ki jih je uporabila tožena stranka ni mogoče narediti oziroma iz obrazložitve ni razvidno, iz katerega poročila bi to dovolj zanesljivo izhajalo.

Iz sodbe Sodišča EU v zadevi P.I. izhaja, da široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot razlog za preganjanje v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja „upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento.“ To v primeru prosilca za mednarodno zaščito iz Afganistana ni možno brez zelo natančnega, neselektivnega in objektivnega upoštevanja relevantnih informacij o stanju v izvorni državi.

Okoliščina, da je tožnikova žena bila zaposlena v vojski je pravno relevantna okoliščina za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem tožnika, ker bi bil tožnik zaradi omenjenega dejstva lahko lažje odkrit s strani talibanov.

Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka uspela utemeljiti, kolikor je to praktično v njeni moči, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti preganjanja oziroma da mu preganjanje resno grozi. Po uveljavljenem standardu tožniku namreč ni treba dokazati, da je bolj verjetno kot ne, da bo preganjan oziroma da ga subjekti zaščite ne bodo mogli ali hoteli zaščititi. Ker je tožnik to dokazno breme izpolnil, je bilo na toženi stranki, ki je pristojni organ za odločanje o prošnji, da bi odvrnila vsakršen dvom o zatrjevanem preganjanju, pa tega ni uspela.

S pravnomočnostjo te sodne odločbe je tožniku priznan status begunca od dneva vložitve prošnje za mednarodno zaščito naprej, in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, ker to izhaja iz interpretacije Sodišča EU določbe iz 21. uvodne izjave Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, po kateri je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt in da ima zato begunec pravico do priznanja takega statusa od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.