TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se napadeni sklep spremeni tako, da se ugovori zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. kot neutemeljeni zavrnejo.

Glede na jasno opredeljen čas storitve kaznivih dejanj in določbo 3. točke prvega odstavka 90. člena v zvezi z drugim odstavkom 240. člena KZ-1, po kateri je za vsa obravnavana kazniva dejanja potrebno uporabiti dvajsetletni zastaralni rok, je namreč zaključiti, da kazenski pregon zoper nobenega od obdolžencev še ni zastaral.

Napeljevati je mogoče na katerikoli način, s katerim je mogoče izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev dejanja. Tipični primeri so prošnja, dajanje nasvetov, grožnja, obljuba plačila ali darila, pa tudi različna konkludentna ravnanja.

Protipravno izvršitveno ravnanje po določbi 240. člena KZ-1 je tako nedvomno mogoče prepoznati tudi v situaciji, ko ima storilec pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar ga ne opravi v takšnem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarskega subjekta, ker ne ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika,1 torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1.

V obravnavani zadevi ni bila sklenjena, zato ni mogoče govoriti o pogodbenem koncernu in tudi ni mogoče uporabiti določb od 541. do 544. člena ZGD-1.