TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih 1., 2. in 3. točki izreka potrdi.

Dolžnica in upnik krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Opredelitev površine zemljišča, na kateri je prišlo do predhodnega motenja posesti v letu 2007, za dovolitev izvršbe v predmetni zadevi ni bila potrebna, saj je dolžnica že s tem, ko je s košnjo in spravilom trave prestopila navidezno črto od telegrafnice do drevesa, ki je v času zatrjevanega ponovnega motenja predstavljala posestno mejo med zemljiščema, motila posest in to na način, ki se ni bistveno razlikoval od motenja ugotovljenega na dan 26. 7. 2007. Ni namreč pomembno, za koliko metrov je dolžnica prestopila to navidezno črto, ki je predstavljala posestno mejo - zadošča že samo dejstvo, da je kosila in grabila travo onkraj navidezne črte, ki je predstavljala posestno mejo.

Dolžnica bi morala že na razjasnitvenem naroku za obravnavo ugovora uveljavljati bistvene kršitve določb postopka in sicer, da ji CD pod prilogo A5 spisa ni bil vročen, da sodišče videoposnetka ni predvajalo v navzočnosti strank, kot tudi da je šlo za videosnemanje, za katerega upnika nista pridobila soglasja od dolžnice oziroma, da dolžnica ne soglaša z izvedbo tega dokaza, ker naj bi ta bil pridobljen s kršitvijo ustavnih pravic.

Zaradi načela stroge formalne legalitete in vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov, mora sodišče pri dovolitvi izvršbe na podlagi 299. člena ZIZ ugotavljati le, ali je dolžnik na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, prostovoljno izpolnil svojo obveznost oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba ter ali je nato ponovno motil posest, na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja. Če so namreč izpolnjeni ti pogoji, ni mogoče šteti, da ponovno motenje kljub veljavnemu izvršilnemu naslovu ne izpolnjuje pogoja protipravnosti.