TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnicama ni mogoče očitati hude malomarnosti v razmerju do storjene kršitve, je materialnopravno zmotna. Pri opredelitvi hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 13. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost kršitelja, da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka (delavca) - kršitev navadne skrbnosti. Za presojo, ali sta tožnici ravnali s hudo malomarnostjo, je torej odločilno, ali sta opustili tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega bolničarja - negovalca oziroma srednje medicinske sestre v domu za starejše. Odgovor na to vprašanje je v vsebini dolžnega ravnanja tožnic na njunih delovnih mestih. Tožnici bi v okviru svojih delovnih obveznosti morali biti na razpolago varovancem, da bi se lahko nemudoma odzvali, če bi kateri izmed njih potreboval pomoč, z odhodom iz poslopja doma na vrt ob varovanem oddelku pa sta to svojo obveznost opustili in s tem ravnali hudo malomarno.