TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-522/2018/4 (1312-17) z dne 30. 3. 2018 odpravi.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode in da naj se prepove nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa, zavrže.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Dvom v istovetnost mora biti očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, tožena stranka pa ni pojasnila, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za koga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo namreč mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo.

Ni razlogov, da bi bilo potrebno za osebni razgovor omejiti gibanje oziroma da bi bilo potrebno za pridobivanje določenih informacij omejiti gibanje. Torej ni vzročno posledične povezave med ugotavljanjem dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, in omejitvijo gibanja.

Samo dejstvo, da tožnik v nobeni državi doslej še ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite ne kaže na njegovo begosumnost. Begosumnost bi bila podana, če bi v kateri od držav zaprosil za mednarodno zaščito, pa potem brez utemeljenega razloga ne bi počakal do konca postopka.

Subsidiarni upravni spor je možno sprožiti le takrat, ko ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo, torej tudi ne sodno varstvo v rednem upravnem sporu.

Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, saj je sodišče sicer spremenilo izpodbijani upravni akt, vendar pri tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot tožena stranka, torej niso podani pogoji za pritožbo iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.