TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice 2.115,92 EUR od 17. 6. 2016 do plačila in zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v višini 159,45 EUR od 17. 6. 2016 do plačila ugodi, sklep o izvršbi v tem delu razveljavi in predlog za izvršbo v tem delu zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu I. točke, II. in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Glede vsebine predloga po 134. členu ZIZ ni enotne sodne prakse. Vendar tudi del sodne prakse, ki zavzema stališče, da zgolj navedba zneska terjatve v predlogu ne zadostuje, ne zahteva, da bi moral upnik v predlogu navesti, koliko znaša vsak posamezni neodtegnjen znesek in kdaj ga dolžnik ni odtegnil in tudi ne izključuje, da je znesek, ki bi ga moral odtegniti in izplačati delodajalec enak obveznosti delavca, če obstajajo okoliščine, ki to utemeljujejo.

Sodišče prve stopnje je glede na višino terjatve upnika, čas, ki je potekel od pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju izvršbe na plačo in neaktivnost dolžnika pravilno zaključilo, da so podane okoliščine, na podlagi katerih se je trditveno in dokazno breme o pravilnosti izvrševanja sklepa o nadaljevanju izvršbe na plačo, prevalilo na dolžnika, delavčevega delodajalca. Pri tem ne gre za nesorazmerno breme, saj je delodajalec tisti, ki razpolaga z vsemi podatki, potrebnimi za ugotavljanje pravilnosti izvrševanja sklepa o izvršbi na delavčevo plačo.

Dolžnik odgovarja zgolj za zneske, ki jih ni odtegnil do vložitve predloga po 134. členu ZIZ, njegova obveznost zato ne more biti višja od stanja delavčeve terjatve na dan vložitve predloga po 134. členu ZIZ.