TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pogoji za priznanje lastnosti stranke etažnim lastnikom v predmetni zadevi niso podani. Stanovanjski zakon omogoča skupnosti etažnih lastnikov, da se registrirajo kot pravna oseba, vendar je njihova pravna sposobnost omejena na sklepanje poslov v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše. Zato ni nobene podlage, da bi v sporu, ki presega okvir upravljanja in se nanaša na stvarnopravna razmerja, lastnost stranke priznali etažnim lastnikom, ki niti niso organizirani v skupnost lastnikov. Poleg tega etažni lastniki v predmetni zadevi nimajo premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo. V poštev bi prišla kvečjemu sredstva rezervnega sklada, vendar je po prvem odstavku 45. člena SZ-1 na premoženje rezervnega sklada dovoljena izvršba samo za plačilo obveznosti iz pravnih poslov, sklenjenih v skladu s prvim odstavkom 44. člena.

Uporabno dovoljenje, ki je bilo podlaga za prevzem posameznih delov stavbe (in z njimi povezanih skupnih delov), je bilo izdano tudi za sporna parkirna mesta, ta so bila takrat fizično že vrisana. Ob vpisu etažne lastnine so bila ta parkirna mesta vpisana kot posamezni del in ne kot skupni del, tožeča stranka ni izkazala, da bi bila sporna parkirna mesta izrecno vključena v kupoprodajne pogodbe kot del skupnih delov in naprav. Ko so se kupci posameznih delov vpisali v zemljiško knjigo kot etažni lastniki, so imeli možnost vpogleda v načrt etažne lastnine in tako ugotoviti, kaj so v naravi skupni deli, posebej še, ker skupni deli v kupoprodajnih pogodbah očitno niso bili konkretno opredeljeni. Tako ravnanje bi bilo od povprečno skrbnih kupcev stanovanj vsekakor mogoče pričakovati. Tožeča stranka je sicer lahko bila v zmoti, vendar ta zmota ni bila opravičljiva, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni bila dobroverni lastniški posestnik spornih parkirnih mest in zato do njihovega priposestvovanja ni moglo priti.