TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba samostojnega podjetnika A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1188/2000 z dne 16. 5. 2001 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X Pg 728/98 z dne 10. 5. 2000 se ne sprejme. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pritožnik narobe razume ustavnopravno relevantni standard arbitrarne oziroma samovoljne odločitve, ki v določenih primerih lahko utemelji kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnega ravnanja lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma ko je sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej povsem samovoljno. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Zgolj to, da sodišče odločilno dejstvo ugotovi napačno, kvalificirane stopnje nepravilnosti, ki se zahteva za sklep o arbitrarnosti, ne dosega. Preizkus Ustavnega sodišča namreč ne more pomeniti ponovne presoje dokazov in dokazne ocene, saj bi to v praksi povzročilo, da bi Ustavno sodišče na enak način kot instančno sodišče v pravdnem postopku presojalo pravilnost dokazne ocene nižjega sodišča. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.