TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2255-94/2017/27 (3E651-02) z dne 26. 2. 2017 odpravi.

Za ukrep pridržanja morata biti izpolnjena dva temeljna pogoja, in sicer: da v konkretnem primeru "ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov"; in da je namen pridržanja "priprava vrnitve in/ali izvedba postopka odstranitve". Poleg tega mora biti podan še vsaj en specialen pogoj, in sicer bodisi specialen pogoj nevarnosti pobega ali da se tujec izogiba oziroma ovira vrnitev ali odstranitev, ali kakšen drug specialen pogoj, ki je tem primerljiv. Zakonodajalec z določbo 1. odstavka 76. člena ZTuj-2, določbe člena 15(1) Direktive o vračanju ni na ustrezen način prenesel v domači pravni red.

Iz golega dejstva, da mu je pristojni organ štirikrat podaljšal rok za prostovoljno vrnitev, ne izhaja, da je tožnik kakorkoli zlorabljal možnost prositi za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev in da je zato begosumen oziroma da ovira postopek odstranitve.

Načela sorazmernosti pri tovrstnih posegih v pravico do osebne svobode ni mogoče razlagati in uporabiti na način, da se šele po izdaji odločbe o omejitvi gibanja oziroma osebne svobode presoja bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog stranke, ali se lahko na milejši način zagotovi odstranitev tujca iz države, ampak je treba že pri sami uporabi določila 1. odstavka 76. člena ZTuj-2 pred odločitvijo o ukrepu pridržanja oceniti, ali bi se z nastanitvijo izven centra kot milejšim ukrepom lahko dosegel legitimen namen zakona.