Pravilnik o minimalnih pogojih usposobljenosti in...

175. Pravilnik o minimalnih pogojih usposobljenosti in pridobljenih pravic za poklice zdravnik, zdravnik specialist, zdravnik splošne medicine, doktor dentalne medicine, doktor dentalne medicine specialist, diplomirana medicinska sestra, diplomirana babica in magister farmacije

Na podlagi sedmega odstavka 73.a člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13 in 88/16 – ZdZPZD) in 12.a člena Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ, 40/12 – ZUJF in 88/16 – ZdZPZD) izdaja ministrica za zdravje

P R A V I L N I K
o minimalnih pogojih usposobljenosti in pridobljenih pravic za poklice zdravnik, zdravnik specialist, zdravnik splošne medicine, doktor dentalne medicine, doktor dentalne medicine specialist, diplomirana medicinska sestra, diplomirana babica in magister farmacije

1. člen

(vsebina)

Ta pravilnik določa minimalne pogoje usposobljenosti in pridobljenih pravic iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22), zadnjič spremenjene z Delegiranim sklepom Komisije (EU) 2016/790 z dne 13. januarja 2016 o spremembi Priloge V k Direktivi 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede dokazil o formalnih kvalifikacijah in nazivov programov usposabljanja (UL L št. 134 z dne 24. 5. 2016, str. 135), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/36/ES).

2. člen

(vsebina izobraževanje zdravnikov)

(1)

Izobraževanje zdravnikov obsega skupno najmanj pet let študija in vsaj 5.500 ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja na univerzi ali pod nadzorom univerze, in je lahko dodatno izražen tudi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS.

(2)

Za sprejem v izobraževanje iz prejšnjega odstavka se zahteva javna listina o zaključku srednješolskega izobraževanja, ki omogoča vpis na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani ali Univerze v Mariboru.

(3)

Izobraževanje zdravnikov mora zagotoviti pridobitev naslednjih znanj in veščin:

-

poznavanje ved, na katerih temelji medicina, in dobro razumevanje znanstvenih metod, vključno z načeli merjenja bioloških funkcij, vrednotenjem znanstveno potrjenih dejstev in analizo podatkov,

-

zadostno razumevanje strukture, funkcij in obnašanja zdravih in bolnih oseb, odnosa med zdravstvenim stanjem človeka ter njegovim fizičnim in družbenim okoljem,

-

poznavanje klinične stroke in praks, ki dajejo jasno sliko o duševnih in telesnih boleznih, o medicini z vidika preventive, diagnostike, terapije in razmnoževanju človeka,

-

klinične izkušnje v bolnišnicah pod nadzorom.

3. člen

(specializacija zdravnikov)

(1)

Specializacije zdravnikov, ki so navedene v točki 5.1.3 Priloge V Direktive 2005/36/ES, ne smejo biti krajše od minimalnega obdobja trajanja usposabljanja, ki je za posamezno specializacijo določeno v točki 5.1.3 Priloge V Direktive 2005/36/ES.

(2)

Za odobritev specializacije, potek ter zaključek specializacije se uporabljajo predpisi, ki določajo vrste, vsebine in potek specializacij zdravnikov.

4. člen

(posebno usposabljanje iz splošne medicine)

(1)

Ne glede na določbe zakona, ki ureja zdravniško službo, mora zdravnik za pridobitev dokazila o formalnih kvalifikacijah iz točke 5.1.4 Priloge V Direktive 2005/36/ES zaključiti posebno usposabljanje iz splošne medicine, ki je do 1. januarja 2006 trajalo najmanj dve leti, po 1. januarju 2006 pa najmanj tri leta.

(2)

Za sprejem v posebno usposabljanje iz splošne medicine se zahteva zaključeno izobraževanje iz 2. člena tega pravilnika.

(3)

V okviru posebnega usposabljanja iz splošne medicine zdravnik najmanj šest mesecev opravlja delo v pooblaščeni bolnišnici ali najmanj šest mesecev opravlja delo v pooblaščeni ambulanti splošne oziroma družinske medicine ali zdravstvenem domu.

(4)

Posebno usposabljanje iz splošne medicine poteka v okviru polnega delovnega časa. Zdravnik ima ves čas posebnega usposabljanja iz splošne medicine določenega mentorja. V času usposabljanja se zdravnik vključuje v opravljanje vseh dejavnosti, kjer kroži.

5. člen

(vsebina izobraževanja doktorjev dentalne medicine)

(1)

Izobraževanje doktorjev dentalne medicine obsega skupno najmanj pet let rednega teoretičnega in praktičnega študija, ki vsebuje vsaj 5.000 ur in zajema učne predmete iz tretjega odstavka tega člena. Študij se lahko dodatno izrazi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS.

(2)

Za sprejem v izobraževanje iz prejšnjega odstavka se zahteva javna listina o zaključku srednješolskega izobraževanja, ki omogoča vpis na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani.

(3)

V izobraževalni program za doktorje dentalne medicine morajo biti vključeni najmanj naslednji učni predmeti:

A.

Osnovni predmeti:

-

Kemija,

-

Fizika,

-

Biologija.

B.

Medicinsko-biološki predmeti in splošnomedicinski predmeti:

-

Anatomija,

-

Embriologija,

-

Histologija s citologijo,

-

Fiziologija,

-

Biokemija (ali fiziološka kemija),

-

Patološka anatomija,

-

Splošna patologija,

-

Farmakologija,

-

Mikrobiologija,

-

Higiena,

-

Preventivna medicina in epidemiologija,

-

Radiologija,

-

Fizioterapija,

-

Splošna kirurgija,

-

Splošna medicina s pediatrijo,

-

Otorinolaringologija,

-

Dermatovenerologija,

-

Splošna psihologija – psihopatologija – nevropatologija,

-

Anesteziologija.

C.

Predmeti, ki so neposredno povezani z zobozdravstvom:

-

Stomatološka protetika,

-

Zobozdravstveni materiali in oprema,

-

Konzervativno zobozdravstvo,

-

Preventivno zobozdravstvo,

-

Anesteziologija in sedacija,

-

Posebna kirurgija,

-

Posebna patologija,

-

Klinična praksa,

-

Pedodontija,

-

Ortodontija,

-

Parodontologija,

-

Zobozdravstvena radiologija,

-

Dentalna okluzija in delovanje čeljusti,

-

Organiziranost stroke, poklicna etika in zakonodaja, s področja sociale in zdravstva,

-

Socialni vidiki zobozdravstvene prakse.

(4)

Izobraževanje doktorjev dentalne medicine mora zagotoviti pridobitev naslednjih znanj in veščin:

-

poznavanje ved, na katerih temelji zobozdravstvo, in dobro razumevanje znanstvenih metod, vključno z načeli o merjenju bioloških funkcij, presojo znanstveno dokazanih dejstev in analizo podatkov,

-

poznavanje organizma, fiziologije in obnašanja zdravih in bolnih oseb, vpliva naravnega in družbenega okolja na zdravstveno stanje človeka, če ti dejavniki vplivajo na zobozdravstvo,

-

poznavanje zgradbe in delovanja zdravega in bolnega zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv ter njihove povezanosti s splošnim zdravstvenim stanjem in fizično in socialno dobrobit pacienta,

-

poznavanje kliničnih panog in metod, ki doktorju dentalne medicine dajejo razumljivo sliko o nepravilnostih, poškodbah in boleznih zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv ter poznavanje preventivnega, diagnostičnega in terapevtskega zobozdravstva,

-

klinične izkušnje pod nadzorom.

(5)

Poleg zahtev iz prejšnjega odstavka mora izobraževanje doktorjev dentalne medicine zagotoviti tudi strokovna znanja, potrebna za izvajanje vseh dejavnosti, ki vključujejo preventivo, diagnostiko in zdravljenje nepravilnosti in bolezni zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv.

6. člen

(specializacija doktorjev dentalne medicine)

(1)

Specializacije doktorjev dentalne medicine, ki so navedene v točki 5.3.3 Priloge V Direktive 2005/36/ES, ne smejo biti krajši od treh let.

(2)

Za odobritev specializacije se zahteva zaključeno izobraževanje iz prejšnjega člena ali dokazila o pridobljenih pravicah iz 10. do 15. člena in 18. do 21. člena tega pravilnika.

(3)

Za potek in zaključek specializacije se uporabljajo predpisi, ki določajo vrste, vsebine in potek specializacij zdravnikov.

7. člen

(vsebina izobraževanja magistrov farmacije)

(1)

Izobraževanje magistrov farmacije obsega skupno najmanj pet let študija, ki zajema učne predmete iz tretjega odstavka tega člena, in najmanj štiri leta teoretičnega in praktičnega izobraževanja oziroma usposabljanja ter najmanj šestmesečno praktično usposabljanje v lekarni ali v bolnišnici pod vodstvom farmacevtskega oddelka bolnišnice. Študij se lahko dodatno izrazi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS.

(2)

Za sprejem v izobraževanje iz prejšnjega odstavka se zahteva javna listina o zaključku srednješolskega izobraževanja, ki omogoča vpis na Fakulteto za farmacijo Univerze v Ljubljani.

(3)

V izobraževalni program za magistra farmacije morajo biti vključeni najmanj naslednji učni predmeti:

-

Biologija rastlin in živali,

-

Fizika,

-

Splošna in anorganska kemija,

-

Organska kemija,

-

Analizna kemija,

-

Farmacevtska kemija z analizo zdravil,

-

Splošna in uporabna biokemija (medicinska),

-

Anatomija in fiziologija; medicinska terminologija,

-

Mikrobiologija,

-

Farmakologija in farmakoterapija,

-

Farmacevtska tehnologija,

-

Toksikologija,

-

Farmakognozija,

-

Zakonodaja, s področja sociale in zdravstva, in, kjer je to primerno, poklicna etika.

(4)

Izobraževanje magistrov farmacije mora zagotoviti pridobitev naslednjih znanj in veščin:

-

znanje o zdravilih in snoveh, ki se uporabljajo za proizvodnjo zdravil,

-

znanje o farmacevtski tehnologiji ter fizikalnem, kemijskem, biološkem in mikrobiološkem preskušanju zdravil,

-

znanje o presnovi in učinkih zdravil ter delovanju strupenih snovi in uporabi zdravil,

-

znanje za vrednotenje znanstvenih podatkov v zvezi z zdravili, ki omogoča zagotavljanje vrednotenja podatkov,

-

znanje o zakonskih in drugih zahtevah, povezanih s farmacevtsko prakso.

(5)

Magister farmacije, ki izpolnjuje vse pogoje iz tega člena, lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja lekarniško dejavnost, opravlja naslednje dejavnosti: