Odločba o razveljavitvi prve alinee prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem delnem zadržanju vračanja premoženja z odloženim rokom treh let; o ugotovitvi, da četrta alinea prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja ni v neskladju z ustavo; in o razveljavitvi prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja, kolikor določa, da se za dobo treh let zadrži izvrševanje 27. člena zakona o denacionalizaciji v primeru iz četrte alinee prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja, z odložnim rokom treh let

14. Odločba o razveljavitvi prve alinee prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem delnem zadržanju vračanja premoženja z odloženim rokom treh let; o ugotovitvi, da četrta alinea prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja ni v neskladju z ustavo; in o razveljavitvi prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja, kolikor določa, da se za dobo treh let zadrži izvrševanje 27. člena zakona o denacionalizaciji v primeru iz četrte alinee prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja, z odložnim rokom treh let

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Rimskokatoliške škofije Maribor, ki jo zastopa Mateja Maček, odvetnica v Ljubljani, Metke Belec, Majde Rumpret in Božene Eržen-Deu iz Ljubljane, ki jih zastopa Pavla Sladič-Zemljak, odvetnica v Ljubljani, Antonije Dolenc, ki jo zastopa Eda Brecelj, odvetnica v Ljubljani, Karoline Hubmayer, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Jadek in Pensa v Ljubljani, Cistercijanske opatije Stična, ki jo zastopa Eda Brecelj, odvetnica v Ljubljani, Carla grofa de Villavicencio-Margheri, ki ga zastopa dr. Mirko Silvo Tischler, odvetnik v Ljubljani, Benediktinskega priorata Maribor, ki ga zastopa Božena Čačkovič, odvetnica, na Ptuju in Petra Bedjaniča iz Ljubljane, ki ga zastopa pooblaščenec Novica Novakovič, na seji dne 5. decembra 1996

Določba prve alinee prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja (Uradni list RS, št. 74/95) se razveljavi.

Določba četrte alinee prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja ni v neskladju z ustavo.

Prvi odstavek 1. člena zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja se razveljavi, kolikor določa, da se za dobo treh let zadrži izvrševanje 27. člena zakona o denacionalizaciji v primeru iz četrte alinee prvega odstavka 1. člena zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja.

Razveljavitev iz 1. in 3. točke začne učinkovati po preteku šest mesecev od dneva objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Rimskokatoliška škofija Maribor meni, da izpodbijani zakon ni v skladu z 2., 14. in 22. členom ustave ter 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in predlaga njegovo odpravo. Državni zbor, ki predstavlja zakonodajno vejo oblasti, naj ne bi imel pooblastila za zadržanje izvajanja določb veljavnega zakona, ker je za izvrševanje zakona pristojna izvršilna oblast, v katero tudi zakonodajna oblast ne sme posegati. Zakonodajalec lahko zakon spremeni, dopolni ali razveljavi, ne sme pa posegati v njegovo izvrševanje. S sprejemom izpodbijanega zakona naj bi Državni zbor po mnenju pobudnice kršil načelo pravne države iz 2. člena ustave, ki vsebuje tudi načelo pravne varnosti in načelo zaupanja v veljavnost in trajnost zakona. Poudarja, da izpodbijani zakon povzroča negotovost med državljani, na katere se nanaša, kar je v nasprotju z ustavnim načelom pravne države. Izpodbijani zakon po mnenju pobudnice pomeni tudi kršitev načela enakosti pred zakonom, ker uzakonjuje diskriminacijo za določeno kategorijo upravičencev, to je upravičencev, ki zahtevajo nad 200 ha kmetijskih zemljišč, in o njihovih zahtevah zaradi počasnega dela upravnih organov še ni bilo odločeno. Opozarja, da bi na dan uveljavitve izpodbijanega zakona v skladu z enoletnim zakonskim rokom moralo biti odločeno že o vseh denacionalizacijskih zahtevkih. Zadržanje izvajanja zakona naj bi bilo zaradi tega v izrecnem nasprotju z 22. členom ustave, ki zagotavlja vsakomur enako varstvo pravic v postopku pred organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Denacionalizacijski upravičenci, na katere se nanaša izpodbijani zakon, pa so v neenakopravnem položaju tudi nasproti tistim upravičencem, ki zahtevajo vračilo nad 200 ha stavbnih zemljišč, in prav tako nasproti agrarnim skupnostim.

Pobudnice Metka Belec, Majda Rumpret in Božena Eržen-Deu navajajo, da so s pravnomočno odločbo dobile vrnjeno več kot 200 ha gozdov in kmetijskih površin, in da zaradi izpodbijanega zakona ne morejo dobiti vrnjenih še preostalih nepremičnin, glede katerih postopki še tečejo. S sprejetjem izpodbijanega zakona naj bi bilo kršeno načelo pravne varnosti, saj so državljani, o katerih zahtevkih še ni bilo odločeno, izgubili možnost pridobitve teh nepremičnin za obdobje treh let. Z izpodbijanim zakonom je po mnenju pobudnic zamajano načelo zaupanja v veljavnost in trajnost zakona. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) je bil namreč sprejet za popravo krivic in s tem dal upravičencem zaupanje, da jim bo država popravila krivice in jim omogočila tudi realizacijo te pravice. Ker je ZDen dal upravičencem pravico do vrnitve nepremičnin, izpodbijani zakon pa posega v te z zakonom že pridobljene pravice, naj bi bila podana tudi kršitev načela o prepovedi retroaktivnega delovanja zakona. Pobudnice tudi predlagajo, da ustavno sodišče v smislu 30. člena zakona o ustavnem sodišču oceni ustavnost celotnega izpodbijanega zakona, čeprav ne izkazujejo pravnega interesa za spodbijanje vseh alinei prvega odstavka 1. člena.

Karolina Hubmayer v svoji pobudi navaja, da je skupaj s svojo pokojno materjo in ženo pokojnega brata upravičenka za vrnitev več kot 200 ha gozdov in kmetijskih zemljišč. S šestimi delnimi odločbami je bilo do sedaj vrnjeno vsem trem upravičencem okoli 212 ha gozdov in kmetijskih zemljišč. Pristojni upravni organ je tudi za vse tri upravičence z ugotovitveno odločbo odločil, da so v času podržavljanja imeli jugoslovansko državljanstvo. Meni, da je izpodbijani zakon v nasprotju z načelom pravne varnosti, katerega element je tudi pravičnost. Namen ZDen je bil poprava krivic, storjenih v povojnem času, izpodbijani zakon pa odlaga to popravo krivic samo določenim osebam. Namen izpodbijanega zakona po mnenju pobudnice ni jasen. V javnosti se je navajal problem vračanja gozdov tujim državljanom in osebam, ki so dobile ali bi lahko dobile odškodnino od tuje države, in problem vnovičnega vzpostavljanja veleposesti. Meni, da zakon o denacionalizaciji jasno opredeljuje, da se lahko vrne premoženje le tistim, ki so bili ob podržavljanju jugoslovanski državljani. Dejstvo, da državljanstvo pobudnice in članov njene družine ni bilo evidentirano v uradnih evidencah, ne more spremeniti njenega statusa. V začetku leta 1946 so bili prisilno izgnani, kljub temu da jim ni bilo mogoče ničesar očitati. Zato po mnenju pobudnice ni pravično, da se kakorkoli omejuje ali odlaga s popravo krivic osebam, ki jih je povojni nedemokratični režim enostavno črtal iz svojih evidenc in morajo sedaj dokazovati svoje državljanstvo. Pobudnica nadalje meni, da sedaj veljavni pravni red dopušča ustvarjanje veleposestev, in se v svoji pobudi sklicuje na odločbo ustavnega sodišča U-I-222/91 z dne 10. 9. 1992, s katero je bil razveljavljen zemljiški maksimum, in na odločbo U-I-57/92 z dne 3. 11. 1994, v kateri je izrecno omenjena možnost obstoja velikih kmetij (veleposestev). Ker izpodbijani zakon zadržuje izvajanje 27. člena ZDen glede na gmotno stanje upravičencev, naj bi bil tudi v nasprotju s 14. členom ustave, ki zagotovlja vsakomur enakost pred zakonom. V nasprotju z načelom enakosti naj bi bil tudi, ker diskriminira upravičence glede na narodnost. Pobudnica ni bila vpisana v državljansko evidenco zato, ker je bila njena mati nemške narodnosti. Poudarja, da je ZDen jasno izločil iz kroga upravičencev tuje državljane in tiste, ki so se med vojno pregrešili zoper svojo takratno državo in sodržavljane. Meni tudi, da je izpodbijani zakon v neskladju s 33., 67., 69., 70. in 71. členom ustave, ker ji omejuje pravico pridobitve lastnine na nepremičninah, ki so predmet zadržanja, in tudi ne določa za čas zadržanja nikakršne odškodnine.

Ker je skrb sedanjih upravljavcev moratorijskih gozdov pomanjkljiva, utegne pobudnici nastati v času triletnega zadržanja nepopravljiva škoda, katere povrnitev bo uveljavljala na podlagi 26. člena ustave. Zato predlaga, da ustavno sodišče o njeni pobudi čimprej odloči.

Cistercijanska opatija Stična v svoji pobudi izpodbija prvo alineo prvega odstavka 1. člena izpodbijanega zakona, ker preprečuje reševanje njenih denacionalizacijskih zahtev glede vračanja gozdov in kmetijskih zemljišč. Meni, da je tako zadržanje v nasprotju z 2. členom ustave in prikrito podaljševanje denacionalizacije, za katero pa je sam zakonodajalec v prvem odstavku 58. člena ZDen določil rok enega leta. Pobudnica meni, da je z izpodbijanim zakonom Državni zbor posegel v izvršilni del oblasti in ni imel pravice zadržati izvajanja zakona. Izpodbijana določba nasprotuje tudi načelu enakosti iz 14. člena ustave, ker diskriminira upravičence glede na površino kmetijskih zemljišč in gozdov. Ker je po 51. členu zakona o obligacijskih razmerjih eden izmed načinov pridobitve lastninske pravice tudi akt državnega organa, izpodbijana določba onemogoča in preprečuje pridobitev in uživanje lastnine na kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so bili podržavljeni, in je zato po mnenju pobudnice celoten zakon v nasprotju s prvim odstavkom 67. člena ustave.

Dopolnitev pobude, ki jo je na podlagi posebnega pooblastila vložil odvetnik dr. Mirko Silvo Tischler, obravnava vprašanje aktivne legitimacije rimskokatoliške cerkve in njenih ustanov v Sloveniji v zvezi z vračanjem cerkvenega premožneja. Meni, da stališče nekaterih pravnikov, med njimi tudi akademika dr. Stojana Pretnarja, da gre pri institucijah rimskokatoliške cerkve za pravno osebo tujega prava, ni pravilno. Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti je priznal verskim skupnostim in njihovim organom lastnost pravne osebe, kar pomeni, da so slovenske rimskokatoliške institucije nosilci pravic in obveznosti. Zakon o verskih skupnostih je tudi izrecno izključil javno veljavo aktov verskih skupnosti in njihovih organov, kar pomeni, da Republika Slovenija ne priznava javne veljavnosti splošnih aktov rimskokatoliške cerkve. Rimskokatoliške institucije so vezane na Codex iuris canonici (v nadaljevanju: CIC), vendar po teritorialnem principu tudi na nacionalno pravo in mora biti njihovo ravnanje v skladu z veljavnimi splošnimi akti, saj cerkvene institucije ne uživajo eksteritorialnih pravic. Določba kanona 373, ki daje delnim cerkvam lastnost pravne osebe, ustreza slovenski zakonodaji, saj je slovenski zakon verskim skupnostim podelil status pravne osebe. Nadalje meni, da določbi kanona 1273 in 1292 ne jemljeta slovenskim cerkvenim pravnim osebam avtonomije v smislu veljavnega slovenskega prava. Pri obeh določbah gre le za dajanje soglasja k določenim ravnanjem (consensus in consilium), kar ureja kanon 127. Nespoštovanje tega instituta pa ima sankcije le v notranjem cerkvenem pravu, le za notranja cerkvena razmerja, ne pa navzven nasproti tretjim. Poudarja, da so slovenske rimskokatoliške institucije pravne osebe slovenskega prava, ki so samostojne, in so morebitne omejitve v CIC za slovenske državne organe irelevantne. CIC daje pravnim osebam cerkvenega prava avtonomijo in je sveti sedež prvenstveno le "krovna organizacija" glede idealnega namena Cerkve (krščanski nauk, pobožnost, apostolat in krščanska dobrodelnost). Gre le za univerzalni idealni skupni namen (enotnost) ob hkratnem pluralizmu pravnih oseb, podobno kot je to v gospodarskem pravu pri koncernih, holdingih in drugih asociacijah, ko gre za dogovorjen skupen ekonomski interes in pluralizem pravnih oseb. Meni, da iz določb kanona 1273 in 1292 ni mogoče odrekati cerkvenim organizacijam aktivne legitimacije v ustavnem sporu in uveljavljanju denacionalizacijsih zahtevkov. Predlaga, da ustavno sodišče pobudi v celoti ugodi.

Antonija Dolenc v svoji pobudi navaja, da je pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca pokojnega Pavla Dolenca, za katerega je bilo izdano potrdilo, da se je štel za jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 dalje, in se zaradi četrte alinee prvega odstavka 1. člena izpodbijanega zakona denacionalizacijska zadeva ne more reševati. Izpodbijana določba po pobudničinem mnenju pomeni kršitev 2. člena ustave, ki proklamira Republiko Slovenijo kot pravno državo, in 67. člena ustave, ker se z izpodbijano določbo v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena omejujejo njene ustavne pravice. Omejitve ustavnih pravic so dopustne le izjemoma in to le v vojnem in izrednem stanju. Nadalje meni, da predstavlja izpodbijani zakon prikrito podaljševanje denacionalizacije in se pri tem sklicuje na določbo prvega odstavka 58. člena, ki določa, da mora biti o pravilno sestavljeni zahtevi za denacionalizacijo odločba organa prve stopnje izdana in vročena upravičencu v roku enega leta. Predlaga razveljavitev izpodbijane določbe.

Carl grof de Villavicencio-Margheri navaja, da je bila na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen izdana odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da njegov oče kot denacionalizacijski upravičenec ni državljan Republike Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana. Ker odločba še ni pravnomočna, meni, da ima neposreden pravni interes za izpodbijanje zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja. Pobudnik meni, da je celoten zakon, ki je za dobo treh let zadržal izvajanje 27. člena ZDen v določenih primerih, v nasprotju z 2., 86. in drugim odstavkom 155. člena ustave. Meni, da zakonodajalec nima ustavnega pooblastila za odložitev izvajanja zakona, ki je že v veljavi in se uporablja. Zakonodajalec bi lahko le spremenil sam Zden. Z izpodbijanim zakonom naj bi bilo po mnenju pobudnika kršeno tudi načelo pravne države, predvsem pa načelo zaupanja v pravo in načelo varstva pridobljenih pravic. Pobudnik tudi poudarja, da celoten izpodbijani zakon posega v zadeve, ki so že odločene, in je zaradi tega v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivne veljave zakona. Pobudnik tudi predlaga, da ustavno sodišče po koneksiteti preizkusi ustavnost določb 16. poglavja zakona o splošnem upravnem postopku, ki urejajo posebne primere odprave, razveljavitve in spremembe upravnih odločb, ker meni, da so v nasprotju z ustavo. Pobudnik predlaga, da ustavno sodišče izpodbijani zakon v celoti razveljavi.

Benediktinski priorat Maribor kot denacionalizacijski upravičenec za vrnitev okoli 519 ha zemlje v svoji pobudi meni, da je izpodbijani zakon v nasprotju s 1., 2., 14., 16., 22., 33. in 155. členom ustave. V neskladju pa naj bi bil tudi z 8. členom ustave in v zvezi z njim s 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pobudnik meni, da so denacionalizacijski upravičenci dobili pravico do premoženja z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo, če že ne z uveljavitvijo Zden. Izpodbijani zakon, ki je zdržal izvajanje 27. člena Zden, naj bi bil v nasprotju z načelom pravne države in načelom enakosti pred zakonim, saj ustvarja med denacionalizacijskimi upravičenci očitno diskriminacijo. Pobudnik poudarja, da ni nikjer razviden namen zakonodajalca za določitev meje 200 ha za vrnitev nacionalizirane zemlje. Predlaga, da ustavno sodišče ugotovi neustavnost izpodbijanega zakona.

Peter Bedjanič zatrjuje, da je pravni naslednik po denacionalizacijski upravičenki pok. Olgi Kocič, ki zahteva vrnitev nad 200 ha kmetijskih zemljišč in gozdov. V svoji pobudi navaja, da je prva alinea prvega odstavka 1. člena zakona v nasprotju s 14., 15., 22. in 155. členom ustave. Meni, da izpodbijani zakon, s tem ko omejuje vrnitev kmetijskih zemljišč in gozdov nad 200 ha, posega v temeljno človekovo pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena ustave in povzroča krivično razlikovanje glede na gmotno stanje. Razlikovanje je podano tudi med denacionalizacijskimi upravičenci, ki so nacionalizirano premoženje, ki je presegalo 200 ha, že dobili vrnjeno in tistimi, ki zaradi zavlačevanja pristojnih organov še niso dobili vrnjenih kmetijskih zemljišč in gozdov, ki presegajo 200 ha. Predlaga, da ustavno sodišče izpodbijano določbo razveljavi.

Državni zbor, sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, po opravljeni obravnavi na odboru za notranjo politiko in pravosodje, v pojasnilih z dne 26. 6. 1996 navaja, da so bili razlogi, zaradi katerih je bil sprejet izpodbijani zakon, javnosti dovolj jasno in prepričljivo predstavljeni. Odločitev Državnega zbora je bila posledica dejstva, da v času sprejemanja zakona ni bil znan celotni obseg morebitnih kršitev ZDen in ustave. Edini namen izpodbijanega zakona je bil preizkus ustavnosti in zakonitosti določenih postopkov denacionalizacije. V pojasnilih nasprotni udeleženec nadalje meni, da izpodbijani zakon ne nasprotuje načelom pravne države in načelu delitve oblasti. Bilo bi v nasprotju z načelom predstavniške demokracije, če bi bil zakonodajalec v svojih zakonodajnih pristojnostih omejen zgolj na spremembe in dopolnitve predpisov in na odločitve o prenehanju veljavnosti zakonov, ne bi bil pa pristojen za odločanje o blažjem ukrepu, to je o začasnem zadržanju izvajanja zakona. Ker izpodbijani zakon ne določa novih pravic in jih tudi ne odvzema, ampak samo v omejenem obsegu omejuje izvajanje ene same določbe ZDen v primerih, v katerih so se pokazale nepravilnosti pri izvajanju, po mnenju nasprotnega udeleženca ni kršeno načelo enakopravnosti. Izpodbijani zakon sicer prizadene le določene upravičence denacionalizacije, vendar so v primerih, ki jih določa zakon, vsi prizadeti v enakem položaju. Zakonodajalec pa je določil začasno zadržanje izvajanja zakona iz dovolj jasno predstavljenih razlogov.

Ustavno sodišče je v točki A te obrazložitve navedene pobude združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Iz vsebine pobud in priloženih listin izhaja, da vsi pobudniki izkazujejo pravni interes za vložitev pobude za oceno prve in četrte alinee prvega odstavka 1. člena ZZDZP; ustavno sodišče pa ni našlo razlogov, ki bi narekovali odločanje o ustavnosti drugih določb izpodbijanega zakona.

Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče pobude sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

Večina pobudnikov meni, da izpodbijani zakon pomeni kršitev načela delitve oblasti, ker naj bi bil z njim Državni zbor kot zakonodajni organ presegel svoja pooblastila.

Izpodbijani zakon vpeljuje tako imenovani moratorij oziroma triletni odlog izvrševanja določb 27. člena ZDen, ki urejajo vračanje kmetijskih zemljišč in gozdov v denacionalizacijskih postopkih. Moratorij kot obliko pravnega urejanja določenih specifičnih situacij je zakonodajalec v našem pravnem sistemu že večkrat uporabil in je ustavno sodišče tudi presojalo ustavnost takšnih zakonov. Tako je na področju denacionalizacije v odločbi št. U-I-140/94 z dne 8. 1. 1995 (OdlUS IV, 124) ustavno sodišče določbo 7.b člena zakona o Slovenskem odškodninskem skladu vsebinsko označilo kot moratorij na začetek uresničevanja pravice do odškodnine in sprejelo stališče, da so takšni posegi v ustavno varovane položaje pobudnikov dopustni le, če je zakonodajalec pri njihovem sprejemanju upošteval načelo sorazmernosti. Pri odločanju, kako strogo merilo bo uporabilo pri presoji, ali je zakonodajalec ob sprejetju izpodbijane določbe upošteval načelo sorazmernosti, je ustavno sodišče upoštevalo, da pri tranzicijskih predpisih, ki so podlaga za nastajanje novega pravnoekonomskega sistema in s katerimi se urejajo vprašanja, glede katerih zakonodajalec ne more imeti nobenih izkušenj, rešitev pa ne more iskati v primerljivih zakonodajah, pripada zakonodajalcu razmeroma široko polje proste presoje.