TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se točka III izreka v celoti na novo glasi:

„III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko pozvati na delo, jo ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ-a, ji za obdobje od 2. 1. 2015 do 28. 2. 2015 ter od 1. 4. 2015 do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno z razliko v nadomestilu plače med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala in nadomestilom, ki ga je prejemala na zavodu za zaposlovanje, ter ji po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila, za obdobje od 1. 3. 2015 do 31. 3. 2015 pa ji obračunati razliko plače v znesku 711,00 EUR bruto. Višji zahtevek (za plačilo obračun in plačilo plače nad dosojenim zneskom razlike) se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Tožnik je v januarju 2015 koristil letni dopust, kot vsak januar pred tem, tožena stranka pa je bila seznanjena, da je tožnik na letnem dopustu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na ustaljeno prakso pri toženi stranki, to je, da je tožnik vedno po zaključku kopalne sezone koristil najprej ure in nato letni dopust ter se šele po tem javil na parkirišča, tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti. Glede na to, da ga tožena stranka z drugačno prakso ni seznanila in da tudi novi vodja parkirišč o tem, da bi moral biti tožnik pri njem, ni vedel ničesar, tožniku ni mogoče očitati kršitve po 2. oziroma 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku ni mogoče očitati nespoštovanja delovnega procesa, nespoštovanja navodil delodajalca in delovnih obveznosti, saj tožnik očitno izrecnih navodil ni imel in je ravnal po ustaljeni praksi tožene stranke. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.