TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi spremeni tako, da se predlog tožene stranke z dne 15. 7. 2014 zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 158,72 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Primarno pritožbeno sodišče meni, da kljub splošni naravi določbe 239. člena ZIZ, ki narekuje smiselno (subsidiarno) uporabo določb tega zakona o izvršbi tudi za zavarovanje, določbe drugega odstavka 34. člena ZIZ ni mogoče smiselno uporabiti za odločanje o toženkinem predlogu za „omejitev sredstev zavarovanja“.

Učinek citirane določbe v izvršbi je (zgolj) v tem, da se da določenemu izvršilnemu sredstvu prednost pri opravljanju izvršbe pred drugimi dovoljenimi sredstvi. Navedena določba pa ne predvideva, da bi v primeru omejitve izvršbe na zgolj določena izvršilna sredstva sodišče smelo ustaviti izvršbo na druga sredstva in razveljaviti opravljena dejanja. Kolikor namreč izvršba s posameznim izvršilnim sredstvom ni uspešna, sodišče omejeno izvršbo (po samem zakonu) nadaljuje z naslednjimi izvršilnimi sredstvi.

V primeru zavarovanja terjatve pa takšne omejitve že po naravi stvari ni mogoče opraviti, ker se pri tem ne opravljajo nobena dejanja, na podlagi kateri bi lahko prišlo do uspešnega poplačila upnikove terjatve, tako da ni mogoče dati zgolj „začasne“ prednosti posameznim sredstvom zavarovanja. Tudi sam predlog toženke ne meri na opisano začasno omejitev (zgolj to je po obrazloženem moč storiti pri izvršbi na citirani podlagi), temveč predlaga ustavitev zavarovanja (in razveljavitev opravljenih dejanj) s predznambo zastavne pravice na njeni nepremičnini.