ZPPJUFT – Zakon o plačah in drugih prejemkih...

457. Zakon o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev in funkcionarjev, povezanih z delom v tujini (ZPPJUFT)

Na podlagi druge alineje prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev in funkcionarjev, povezanih z delom v tujini (ZPPJUFT)

Razglašam Zakon o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev in funkcionarjev, povezanih z delom v tujini (ZPPJUFT), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 3. februarja 2026.

Št. 003-02-1/2026-26

Ljubljana, dne 11. februarja 2026

Nataša Pirc Musar predsednica Republike Slovenije

Z A K O N
O PLAČAH IN DRUGIH PREJEMKIH JAVNIH USLUŽBENCEV IN FUNKCIONARJEV, POVEZANIH Z DELOM V TUJINI (ZPPJUFT)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina)

(1)

Ta zakon ureja plače in druge prejemke javnih uslužbenk in javnih uslužbencev (v nadaljnjem besedilu: javni uslužbenec), ki so napoteni na delo v tujino.

(2)

Ta zakon ureja tudi plače in druge prejemke:

-

funkcionark in funkcionarjev (v nadaljnjem besedilu: funkcionar), ki so napoteni na delo v tujino in jim funkcija v skladu z zakonom med napotitvijo miruje, in

-

državnih tožilcev, ki so imenovani za nacionalnega predstavnika, namestnika in pomočnika nacionalnega predstavnika v Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust), za čas, ko so napoteni na opravljanje funkcije v tujini.

(3)

Ta zakon ureja posebnosti glede plač in drugih prejemkov:

1.

pripadnikov policije, ki so napoteni na delo v tujino na podlagi zakona, ki ureja napotitve oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije, ali zaradi sodelovanja s tujimi varnostnimi organi in drugimi mednarodnimi organizacijami s področja nalog policije na podlagi sprejetih mednarodnih obveznosti, ki zavezujejo Republiko Slovenijo,

2.

javnih uslužbencev, ki so napoteni na delo v tujino na podlagi zakona, ki ureja napotitve oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije,

3.

zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, ki so zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih in so napoteni na delo v tujino v okviru specializacije, ki se opravlja za potrebe mreže javne zdravstvene službe,

4.

pripadnikov Slovenske vojske, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe izven države v operacijah, misijah in v drugih oblikah odzivanja države na krize, pri zaščiti, reševanju in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, humanitarni pomoči, evakuaciji slovenskih državljanov in pri izvajanju drugih nalog med opravljanjem vojaške službe oziroma službe izven države (v nadaljnjem besedilu: pripadniki v MOM),

5.

pripadnikov Slovenske vojske, ki so napoteni na delo v tujino, za čas razporeditve na mednarodnih vojaških dolžnostih, ki so določene kot premestljive, in

6.

rezidenčnih projektnih svetovalcev, ki so napoteni na delo v tujino za celotno obdobje izvajanja projekta tesnega institucionalnega sodelovanja, ki se financira iz sredstev Evropske unije.

(4)

Ta zakon ureja tudi povračilo stroškov vključitve otrok v mednarodne programe izobraževanja v Republiki Sloveniji po vrnitvi z dela v tujini in druge prejemke javnih uslužbencev na obrambnem področju, ki so napoteni na izobraževanje in usposabljanje oziroma izpopolnjevanje v tujino.

2. člen

(osebna veljavnost)

Ta zakon velja za javne uslužbence in funkcionarje iz prejšnjega člena, razen za:

-

učitelje in vzgojitelje, ki izvajajo vzgojno-izobraževalno delo v evropskih šolah, ki so napoteni na delo v tujino na podlagi Zakona o ratifikaciji Konvencije o statutu Evropskih šol (Uradni list RS, - Mednarodne pogodbe, št. 14/04), in

-

uradne osebe Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, ki opravljajo naloge v tujini pod posebnimi pogoji.

3. člen

(pomen izrazov)

(1)

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:

1.

»drugi prejemki« so povračila stroškov in prejemki iz 17. člena tega zakona, nadomestila plače in odmene iz 19. člena ter VI. in VII. poglavja tega zakona;

2.

»napotitev na delo v tujino« je sklenitev pogodbe o zaposlitvi ali aneksa k pogodbi o zaposlitvi za opravljanje dela oziroma nalog na delovnem mestu ali položaju, ki jih določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) in za katere je kraj opravljanja dela določen v tujini. Za pripadnika Slovenske vojske se napotitev na delo v tujino lahko odredi tudi z aktom poveljevanja v skladu z zakonom, ki ureja vojaško službo. Za funkcionarja se napotitev na delo v tujino v skladu z zakonom določi z odločbo ali sporazumom;

3.

»napotena oseba« je javni uslužbenec ali funkcionar, ki je napoten na delo v tujino;

4.

»pripadnik policije« je policist ali drugi uslužbenec Policije;

5.

»zakonec ali zunajzakonski partner« je oseba v skladu z zakonom, ki ureja zakonsko zvezo, ki prebiva skupaj z napoteno osebo v tujini;

6.

»otrok« je otrok v skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja, ki prebiva skupaj z napoteno osebo v tujini in za katerega velja obveznost preživljanja od napotene osebe;

7.

»ožji družinski člani« so zakonec ali zunajzakonski partner napotene osebe in otroci, ki prebivajo skupaj z napoteno osebo v tujini;

8.

»dnevna odmena« je dnevno izplačilo napoteni osebi na delu v mednarodni organizaciji, mednarodni civilni misiji ali tujem varnostnem organu ter rezidenčnemu projektnemu svetovalcu, ki obsega stroške in odmene v skladu s tem zakonom, ki napoteni osebi niso izplačani že s strani mednarodne organizacije, mednarodne civilne misije ali tujega varnostnega organa.

(2)

Drugi izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo enak pomen, kot ga določa zakon, ki ureja skupne temelje sistema plač v javnem sektorju.

4. člen

(določitev in izplačevanje plače in drugih prejemkov)

(1)

Napotena oseba ima pravico do plače in drugih prejemkov v skladu s tem zakonom. Napotena oseba ni upravičena do plače, drugih prejemkov in izplačil, ki niso določeni s tem zakonom.

(2)

S pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom se določijo pravna podlaga za določitev plače in drugih prejemkov, plačni razred osnovne plače vključno z njegovim zneskom na dan sklenitve pogodbe, izdaje odločbe oziroma sklepa, količnik dodatka za zahtevnost dela v tujini, vključno z zneskom dodatka za zahtevnost dela v tujini na dan sklenitve pogodbe, izdaje odločbe oziroma sklepa ter druge sestavine plače in odmene v skladu s tem zakonom.

(3)

Plačo in druge prejemke izplačuje uporabnik proračuna, ki napoteno osebo napoti na delo v tujino.

(4)

Če sta na delo v tujino napoteni osebi iz različnih uporabnikov proračuna, ki sta zakonca ali zunajzakonska partnerja in sta napotena v isti kraj opravljanja dela, se med proračunskima uporabnikoma sklene sporazum glede izplačevanja drugih prejemkov. Pri sklepanju sporazuma se ravna po načelu dobrega gospodarjenja.

(5)

Sredstva ali del sredstev za plače in druge prejemke, ki se zagotavljajo iz sredstev Evropske unije, mednarodnih organizacij ali drugih institucij iz tujine, se zagotavljajo tako, kot to določajo predpisi oziroma sporazum med uporabnikom proračuna, ki napoteno osebo napoti v tujino, in mednarodno organizacijo ali drugo institucijo. Pri sklepanju sporazuma se ravna po načelu dobrega gospodarjenja.

(6)

Plače in drugi prejemki se začnejo obračunavati z dnem napotitve na delo v tujino in se prenehajo obračunavati z dnem prenehanja napotitve na delo v tujino razen, če ta zakon določa drugače.

5. člen

(obračun in izplačilo)

(1)

Plača in drugi prejemki se obračunavajo in izplačujejo v valuti euro.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek lahko izplačilo plače in drugih prejemkov v drugi valuti za posamezno državo določi predstojnik uporabnika proračuna, ki napoteno osebo napoti na delo v tujino. Način določanja referenčnih tečajev za izplačilo plače in drugih prejemkov v drugi valuti določi vlada.

6. člen

(ravnanje v primeru nezakonitosti)

(1)

V pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu se napoteni osebi ne sme določiti in izplačati plače in drugih prejemkov drugače, kot je določeno v prvem odstavku 4. člena tega zakona, in v drugačni višini, kot je določena s tem zakonom in drugimi predpisi ali akti, izdanimi na njegovi podlagi.

(2)

Če je pogodba o zaposlitvi, odločba oziroma sklep v nasprotju s prejšnjim odstavkom, se uporabljajo določbe tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov in drugih aktov, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.

(3)

Če so ugotovljene neskladnosti pri izplačilu plače, se uporabijo določbe zakona, ki ureja skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, o ravnanju v primeru nezakonitosti pri določitvi plače. Če so ugotovljene neskladnosti pri izplačilu drugih prejemkov, razen nadomestil plače, se uporabijo določbe zakonov, ki urejajo ravnanje v primeru nezakonitosti pri določitvi povračil stroškov in drugih prejemkov javnih uslužbencev oziroma funkcionarjev.

7. člen

(način usklajevanja dodatkov in odmen)

(1)

Dodatki, določeni v nominalnem znesku, se usklajujejo v enaki višini in v enakih rokih, kot jih zakon, ki ureja skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, določa za usklajevanje vrednosti plačnih razredov plačne lestvice, če ta zakon ne določa drugače.

(2)

Odmene, določene v nominalnem znesku, se usklajujejo v enaki višini in v enakih rokih, kot jih določa zakon, ki ureja usklajevanje transferjev posameznikom in gospodinjstvom, če ta zakon ne določa drugače.

(3)

Minister, pristojen za sistem plač v javnem sektorju, objavi usklajene zneske dodatkov in odmen v Uradnem listu Republike Slovenije.

8. člen

(uporaba določb)

Določbe II., III., IV. in V. poglavja tega zakona se uporabljajo za vse napotene osebe, če s tem zakonom ni določeno drugače.

II. PLAČA

9. člen

(plača)

Plača napotene osebe je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.

10. člen

(osnovna plača)

(1)

Osnovna plača napotene osebe je enaka osnovni plači, ki je napoteni osebi določena v skladu z zakonom, ki ureja skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, na delovnem mestu ali funkciji, ki jo zaseda v Republiki Sloveniji ob napotitvi na delo v tujino.

(2)

Javni uslužbenec v času napotitve napreduje v višji plačni razred na delovnem mestu iz prejšnjega odstavka pod pogoji in na način, določen v zakonu, ki ureja skupne temelje sistema plač v javnem sektorju.

11. člen

(del plače za delovno uspešnost)

Javni uslužbenci, napoteni na delo v tujino, so upravičeni do dela plače za delovno uspešnost, v skladu z zakonom, ki ureja skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, če ta zakon ne določa drugače.

12. člen

(vrste dodatkov)

(1)

Napotenim osebam pripadajo:

-

dodatek za zahtevnost dela v tujini,

-

položajni dodatek,

-

dodatek za dodatne naloge,

-

dodatek za delovno dobo v višini, določeni s kolektivno pogodbo za javni sektor,

-

dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo funkcije, delovnega mesta ali naziva, pod pogoji in v višini, določeni s kolektivno pogodbo za javni sektor.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek funkcionarjem, napotenim na delo v tujino, ne pripadajo dodatki iz druge, tretje in pete alineje prejšnjega odstavka.

(3)

Do dodatkov iz tega člena ni upravičena napotena oseba, ki plačilo za namene iz prvega odstavka tega člena prejema iz kakršnega koli drugega naslova v enakem ali višjem znesku, kot bi ji pripadali v skladu s tem zakonom. Če napotena oseba iz drugega naslova prejema manj, kot bi ji pripadalo v skladu s tem zakonom, je upravičena do razlike skupnega zneska dodatkov v skladu s tem zakonom.

(4)

Dodatki se izplačujejo mesečno, razen če je v tem zakonu določeno drugače.

13. člen

(dodatek za zahtevnost dela v tujini)

(1)

Dodatek za zahtevnost dela v tujini je del plače, ki pripada napoteni osebi zaradi:

-

zahtevnosti dela na posamezni funkciji, delovnem mestu oziroma nazivu za delo v tujini,

-

pogojev za zasedbo delovnega mesta v tujini (znanje tujih jezikov, delovne izkušnje),

-

obsega odgovornosti oziroma pomena dela za uresničevanje interesov Republike Slovenije v tujini, mednarodni ali drugi organizaciji,

-

posebne zahtevnosti in pomena dela za Republiko Slovenijo v predstavništvih v tujini, v okviru dvostranskih odnosov, v skupnih predstavništvih, poveljstvih ali enotah, organih, predstavništvih ali službah evropskih, mednarodnih ali drugih organizacij ter v mednarodnih civilnih misijah.

(2)

Dodatek za zahtevnost dela v tujini se določi tako, da se vrednost 1. plačnega razreda iz plačne lestvice, kot jo določa zakon, ki ureja skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, pomnoži s količnikom posameznega delovnega mesta, naziva ali funkcije v tujini, ki se določi ob upoštevanju kriterijev iz prejšnjega odstavka. Količnike iz prejšnjega stavka določi vlada, pri čemer najvišja vrednost količnika ne presega 7.

(3)

Delo v manj ugodnem delovnem času (delo preko polnega delovnega časa, delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik, delo v deljenem delovnem času, delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, izmensko delo), pripravljenost na domu v okviru zakonskih omejitev in dodatek za stalnost so upoštevani pri določitvi dodatka za zahtevnost dela v tujini.

(4)

Ne glede na drugi odstavek tega člena se dodatek za zahtevnost dela v tujini za delovna mesta in nazive v obveščevalnih in varnostnih službah določi s splošnim aktom organa, h kateremu da soglasje vlada. Akt se ne objavi.

(5)

Napotena oseba ni upravičena do dodatka za zahtevnost dela v tujini v naslednjih primerih:

-

v času odsotnosti iz države sprejemnice, ki presega 30 koledarskih dni, če se je napotena oseba morala začasno vrniti v Republiko Slovenijo zaradi službenih razlogov ali evakuacije,

-

v času priprav in usposabljanj za delo na delovnem mestu v tujini, pred nastopom dela v tujini.

14. člen

(položajni dodatek)

(1)

Položajni dodatek pripada javnemu uslužbencu, napotenemu na delo v tujino, za čas, ko opravlja naloge vodenja predstavništva, zaokroženega delovnega področja mednarodne organizacije, organizacijske ali druge enote, vodenje dela na zaokroženem delovnem področju v skladu s prakso mednarodne organizacije, vodenje kontingenta policistov ali naloge vodenja in poveljevanja, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo oziroma dodatek za zahtevnost dela v tujini. Položajni dodatek mu pripada, če enota, ki jo vodi, dosega predpisano velikost ali izpolnjuje druga merila, če tako določa predpis iz tretjega odstavka tega člena.

(2)

Sorazmerni del položajnega dodatka javnega uslužbenca, ki na delu v tujini opravlja naloge vodenja oziroma poveljevanja iz prejšnjega odstavka, pripada tudi javnemu uslužbencu za celodnevno nadomeščanje tega javnega uslužbenca po pooblastilu.

(3)

Višina položajnega dodatka znaša največ 1.300 eurov. Velikost enote in druga merila iz prvega odstavka tega člena in kriterije za določitev višine položajnega dodatka določi vlada.

15. člen

(dodatek za dodatne naloge)

(1)

Za opravljanje dodatnih finančnih nalog, varnostnih nalog ali nalog prevoza delegacij, ki jih javni uslužbenec opravlja poleg nalog iz okvira svojega delovnega mesta, pripada javnemu uslužbencu dodatek za dodatne naloge.

(2)

Višina dodatka za dodatne naloge iz prejšnjega odstavka lahko znaša skupaj največ 1.200 eurov. Višino dodatka za posamezno nalogo iz prejšnjega odstavka določi vlada.

(3)

Javnemu uslužbencu, ki prejme dodatek za dodatne naloge, se za iste naloge ne sme dodeliti dela plače za delovno uspešnost.

16. člen

(nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela)

(1)

Napoteni osebi pripada nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela v višini in pod pogoji, kot jih določa zakon, drug predpis ali kolektivna pogodba, ki velja za javne uslužbence v državni upravi.

(2)

Če se nadomestilo plače v skladu s predpisi izplačuje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in je izplačano nadomestilo nižje od 80 odstotkov plače napotene osebe, preračunane za polni delovni čas v mesecu, ko se je začela odsotnost, delodajalec v svoje breme krije napoteni osebi razliko do višine 80 odstotkov njene plače, preračunane na ure nadomestila, kadar je izplačano nadomestilo nižje od tega zneska, vendar največ do višine dva in pol kratnika izplačanega nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. To razliko delodajalec krije v prvih dveh koledarskih letih napotitve.

III. POVRAČILA STROŠKOV IN PREJEMKI

17. člen

(povračila stroškov in prejemki)

(1)

Napoteni osebi pripadajo povračila stroškov in prejemki v enaki višini in pod enakimi pogoji, kot to velja za javne uslužbence v državni upravi v Republiki Sloveniji, in sicer:

1.

stroški službenih poti,

2.

stroški prevoza na delo in z dela v kraju napotitve,

3.

kilometrina za uporabo lastnega osebnega avtomobila v službene namene,

4.

stroški prehrane med delom (regres za prehrano),

5.

regres za letni dopust,

6.

zimski regres,

7.

jubilejna nagrada,

8.

solidarnostna pomoč,

9.

odpravnina ob upokojitvi in ob prenehanju delovnega razmerja,

10.

denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust,

11.

nadomestilo za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu.

(2)

Povračila stroškov in prejemki iz prejšnjega odstavka ne pripadajo napoteni osebi, če ji pripadajo iz kakršnega koli drugega naslova v enakem ali višjem znesku, kot bi ji pripadali v skladu s tem zakonom. Če napotena oseba iz drugega naslova prejema manj, kot bi ji pripadalo v skladu s tem zakonom, je upravičena do razlike skupnega zneska povračila stroškov in prejemkov v skladu s tem zakonom.

18. člen

(obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje)

(1)

Javni uslužbenec, ki je pred napotitvijo razporejen na delovno mesto, za katerega je določeno obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (poklicno zavarovanje), ostane vključen v pokojninsko zavarovanje pod pogoji in v odstotni stopnji, določeni v zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji, če je javni uslužbenec napoten na delovno mesto, za katerega je določeno poklicno zavarovanje.

(2)

Osnova za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje v času napotitve na delo v tujino je plača javnega uslužbenca, kot bi jo prejemal za delo v Sloveniji. Pri izračunu plače, ki bi jo prejemal za delo v Sloveniji, se upošteva osnovna plača, položajni dodatek, dodatek za delovno dobo, dodatek za stalnost, dodatek za prepoved stavke, dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat in dodatek za dvojezičnost.

IV. ODMENE

19. člen

(vrste odmen napotenih oseb)

(1)

Napoteni osebi v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom, pripadajo naslednje odmene za:

1.

višje življenjske stroške v tujini,

2.

oddaljenost,

3.

težje življenjske razmere v tujini,

4.

nevarnost v tujini,

5.

nastanitev,

6.

potne in selitvene stroške,

7.

potne stroške za izrabo letnega dopusta v Republiki Sloveniji in ob smrti ožjega družinskega člana in staršev,

8.

dodatno nezgodno zavarovanje,

9.

stroške zdravstvenih zavarovanj in storitev,

10.

šolanje otrok,

11.

nepreskrbljene otroke,

12.

nezaposlenega zakonca ali zunajzakonskega partnerja,

13.

socialna zavarovanja nezaposlenega zakonca ali zunajzakonskega partnerja,

14.

diplomatsko dejavnost zakonca ali zunajzakonskega partnerja,

15.

bančne provizije,

16.

zagotovitev prevoza posmrtnih ostankov iz tujine,

17.

aktivnosti ohranjanja in obnavljanja psihofizičnih sposobnosti zaradi dela na nevarnih območjih.

(2)

Odmene iz prejšnjega odstavka ne pripadajo napoteni osebi, ki plačilo za namene iz tega člena že prejema iz kakršnegakoli drugega naslova v enakem ali višjem znesku, kot bi ji pripadali v skladu s tem zakonom. Če napotena oseba iz drugega naslova prejema manj, kot bi ji pripadalo v skladu s tem zakonom, je upravičena do razlike skupnega zneska odmen v skladu s tem zakonom.

(3)

Odmene iz prvega odstavka tega člena se izplačujejo mesečno, razen če je v tem zakonu določeno drugače.

(4)

Do odmen iz 10. do 14. točke prvega odstavka tega člena je napotena oseba upravičena, če ožji družinski člani bivajo skupaj z njo v tujini.

(5)

Do odmen iz tega zakona za ožje družinske člane napotena oseba ni upravičena, če predstojnik proračunskega uporabnika glede na pravila mednarodne civilne misije, mednarodne oziroma druge organizacije ali glede na druge bistvene okoliščine, ki po presoji predstojnika onemogočajo življenje ožjih družinskih članov v tujini, pred napotitvijo na delo v tujini odloči, da napotene osebe v tujini ne morejo spremljati ožji družinski člani.

(6)

Do odmen iz 1. do 4. točke prvega odstavka tega člena je napotena oseba upravičena za čas, ko dejansko biva v tujini. Odmene iz prejšnjega stavka ne pripadajo napoteni osebi:

-

v času odsotnosti iz države sprejemnice, ki presega 30 koledarskih dni, zaradi službenih razlogov, evakuacije, izrabe dopusta v skladu s predpisi o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ter odsotnosti zaradi bolezni, poškodbe, nege ali sobivanja in odsotnosti zaradi prepovedi opravljanja dela v skladu z delovnopravnimi predpisi,

-

v času priprav in usposabljanj za delo na delovnem mestu v tujini, pred nastopom dela v tujini.

(7)

Če sta na delo v tujino v isti kraj opravljanja dela napotena zakonca ali zunajzakonska partnerja, pripadajo odmene iz 5., 6., 10. in 11. točke prvega odstavka tega člena ter odmena iz tretjega odstavka 26. člena tega zakona samo eni napoteni osebi. Do odmene iz prejšnjega stavka je upravičena napotena oseba, ki je ob pogojih, določenih v tem zakonu, upravičena do višjega zneska odmene, pri čemer se odmena za nastanitev iz 5. točke prvega odstavka tega člena poviša za 20 %. Napoteni osebi morata delodajalca obvestiti o vseh okoliščinah, ki vplivajo na določitev višine odmene iz tega odstavka. Podrobnejšo ureditev odmen napotenih oseb iz tega odstavka določi vlada.

20. člen

(odmena za višje življenjske stroške v tujini)

(1)

Napoteni osebi pripada odmena za višje življenjske stroške v tujini, če so življenjski stroški v kraju napotitve višji kot v Republiki Sloveniji. Odmena za višje življenjske stroške odraža razmerje med življenjskimi stroški v kraju napotitve in Ljubljano.

(2)

V osnovo za določitev mesečne odmene iz prejšnjega odstavka se šteje dodatek za zahtevnost dela v tujini, odmena za nezaposlenega zakonca ali zunajzakonskega partnerja in odmena za nepreskrbljene otroke.

(3)

Višina odmene za višje življenjske stroške v tujini se določi tako, da se osnova za določitev odmene iz prejšnjega odstavka pomnoži z delom indeksa življenjskih stroškov za kraj napotitve, ki presega indeks za Ljubljano. Indeks za Ljubljano znaša 1.

(4)

Indeks življenjskih stroškov za kraj napotitve upošteva košarico hrane in brezalkoholnih pijač, prevoza, oblačil in obutve, rekreacije in kulture, komunikacij in osebne nege ter gibanje menjalnega tečaja v odnosu do eura.

(5)

Vlada določi indekse življenjskih stroškov za posamezen kraj napotitve na predlog ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve. Indeksi se usklajujejo dvakrat letno.

21. člen

(odmena za oddaljenost)

(1)

Odmena za oddaljenost pripada napoteni osebi za čas, ko biva v tujini, če je kraj opravljanja dela v tujini od sedeža organa v Republiki Sloveniji, kjer je zaposlena, oddaljen več kot 300 kilometrov najbližje potovalne razdalje za Evropo, zunaj Evrope pa na podlagi najbližje zračne črte.

(2)

Odmena za oddaljenost znaša največ 440 eurov. Višino mesečne odmene iz prejšnjega odstavka določi vlada glede na oddaljenost kraja opravljanja dela v tujini.

22. člen

(odmena za težje življenjske razmere v tujini)

(1)

Odmena za težje življenjske razmere v tujini pripada napoteni osebi za čas napotitve na območja, na katerih so življenjske razmere težje od razmer v Republiki Sloveniji, ob upoštevanju naslednjih meril:

1.

neobičajne podnebne razmere, ki bistveno odstopajo od običajnih podnebnih razmer v Republiki Sloveniji,

2.

slabe higienske razmere,

3.

huda onesnaženost,

4.

izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam,

5.

obstoj zdravju škodljivih in strupenih snovi ter radioloških, bioloških in kemičnih snovi,

6.

druge vrste posebno težkih življenjskih razmer v določenem kraju oziroma območju kot na primer razmere, ki bistveno odstopajo od uveljavljenih standardov varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Republiki Sloveniji, visoka stopnja socialne nestabilnosti, pomanjkanje osnovne infrastrukture, težave z dostopnostjo do javnih storitev zaradi kulturnih razlik.

(2)

Odmena za težje življenjske razmere v tujini znaša največ 1.100 eurov. Način uvrstitve območij v skupine, kjer so ob upoštevanju meril iz prejšnjega odstavka življenjske razmere težje od razmer v Republiki Sloveniji, uvrstitev območij v skupine in višino mesečne odmene za posamezno skupino določi vlada na predlog ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve. Uvrstitev območij v skupine se glede na merila iz prejšnjega odstavka uskladi enkrat letno.

23. člen

(odmena za nevarnost v tujini)

(1)

Odmena za nevarnost v tujini pripada napoteni osebi za čas, ko je napotena in dejansko biva na območju v tujini, kjer je nevarnost večja kot v Republiki Sloveniji, ob upoštevanju ocene nevarnosti terorističnih napadov, vojne nevarnosti, nevarnosti oboroženih spopadov, nevarnosti napadov na napotene osebe, prisotnosti delovanja kriminalnih ali skrajnih skupin ali drugih dejavnikov tveganja, ki bistveno vplivajo na varnost napotenih oseb na posameznem območju.

(2)

Odmena za nevarnost v tujini znaša največ 1.320 eurov. Višino mesečne odmene za nevarnost v tujini in način uvrščanja območij v skupine po posameznih kriterijih iz prejšnjega odstavka določi vlada.

(3)

Oceno o uvrstitvi posameznega območja v skupino nevarnosti na podlagi predpisa iz prejšnjega odstavka sprejme sekretariat Sveta za nacionalno varnost na predlog organa, ki napoteno osebo napoti na delo v tujino. V aktu iz prejšnjega stavka se navede posamezno območje, skupina nevarnosti za posamezno območje in obdobje veljavnosti ocene.

(4)

Napotena oseba je upravičena do sorazmernega zneska odmene za nevarnost tudi v času službene poti na nevarna območja, in sicer v višini, določeni za posamezno območje.

24. člen

(odmena za nastanitev)

(1)

Osnova za določitev odmene za nastanitev znaša 3.500 eurov. Ob upoštevanju pričakovanj delodajalca za prirejanje dogodkov v nastanitvi, povezanih z opravljanjem dela napotene osebe, lahko osnova za določitev odmene znaša 4.000 ali 5.000 eurov. Vlada določi delovna mesta, nazive oziroma funkcije v tujini, za katere se odmena za nastanitev določi glede na višjo osnovo iz prejšnjega stavka.

(2)

Osnova iz prejšnjega odstavka se poviša za 1.000 eurov za vsakega otroka.

(3)

Odmena za nastanitev se določi tako, da se osnova za določitev odmene za nastanitev pomnoži z odstotnim deležem za posamezen kraj bivanja v tujini, ki ga enkrat na leto določi vlada, na predlog ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, ob upoštevanju aktualnih razmer na lokalnem stanovanjskem trgu in varnostnih vidikov. Če za posamezen kraj ni določen odstotni delež, se za določitev odmene za nastanitev uporablja podatek za kraj, ki je temu kraju najbližji v isti državi. Odstotni delež za posamezen kraj bivanja ne more presegati 180.

(4)

Vlada določi vrste stroškov, povezanih z namestitvijo, ki se krijejo iz odmene za nastanitev.

(5)

Odmena za nastanitev ne pripada napoteni osebi, če ji delodajalec v tujini zagotovi ustrezno namestitev, vključno s stroški, povezani z bivanjem v tej namestitvi. Napotena oseba mora v primeru iz prejšnjega stavka dokazati neustreznost namestitve.

(6)

Odmena za nastanitev se določi na dan napotitve v tujino in se uporablja do izteka napotitve v tujino. Če se med napotitvijo v tujino spremenijo okoliščine, ki vplivajo na določitev osnove iz prvega in drugega odstavka tega člena, ali se poviša odstotni delež, določen za kraj napotitve, se na predlog napotene osebe ali po uradni dolžni ponovno določi višina odmene za nastanitev.

(7)

Če si napotena oseba ne more pokriti stroškov nastanitve v okviru višine odmene za nastanitev, določene s tem členom, ji lahko predstojnik izjemoma odobri višjo odmeno za nastanitev, če obstajajo utemeljeni razlogi ob upoštevanju kriterijev iz prvega stavka tretjega odstavka tega člena.

(8)

Napoteni osebi pripada odmena za nastanitev le do višine dejanskih, z dokazili izkazanih stroškov, vendar največ do zneska, ki bi ji pripadal po tem členu. Če so dejanski stroški nižji od odmene po tem členu, se odmena prizna v višini dejanskih stroškov.

25. člen

(odmena za potne in selitvene stroške)

(1)

Napoteni osebi, ki potuje v tujino ob razporeditvi na delo v tujini oziroma se vrača v Republiko Slovenijo ob prenehanju razporeditve na delo v tujini, pripada odmena za potne in selitvene stroške napotene osebe in ožjih družinskih članov. Odmena iz prejšnjega stavka pripada napoteni osebi tudi ob selitvi na lokaciji napotitve, če selitev ni nastala po volji ali krivdi napotene osebe.

(2)

Odmena za potne stroške iz prejšnjega odstavka vključuje stroške službene poti pod pogoji in v višini določeni s predpisom, ki ureja povračilo stroškov za službena potovanja v tujino, ki se uporablja za javne uslužbence v Republiki Sloveniji. Ne glede na prejšnji stavek vlada določi pogoje in višine odmene za potne stroške iz prejšnjega odstavka za vodjo diplomatskega predstavništva in njegove ožje družinske člane ob nastopu in prenehanju opravljanja nalog vodje diplomatskega predstavništva.

(3)

Odmena za selitvene stroške se določi v višini dejanskih stroškov, vendar največ do višine in za stroške, ki jih določi vlada.

(4)

Odmena za potne in selitvene stroške napoteni osebi ne pripada, če prevoz oziroma selitev organizira delodajalec ali sta ji zagotovljena na kakršenkoli drug način.

Zakon o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev in funkcionarjev, povezanih z delom v tujini (ZPPJUFT)

Časovnica