Uredba o dumpinškem in subvencioniranem uvozu

1538. Uredba o dumpinškem in subvencioniranem uvozu

Na podlagi 16. člena zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93) in prvega odstavka 26. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93) izdaja Vlada Republike Slovenije

UREDBO
o dumpinškem in subvencioniranem uvozu

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Ta uredba ureja postopek in način ugotavljanja obstoja dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza, znatne škode, ki jo povzroča takšen uvoz domači proizvodnji podobnega blaga ali škode, ki grozi, ter način uvedbe protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine.

II. OBSTOJ DUMPINGA

2. člen

Šteje se, da gre za dumpinški uvoz, če je proizvod uvožen v Republiko Slovenijo po ceni, ki je nižja od njegove normalne vrednosti.

3. člen

Ugotavljanje normalne vrednosti

Za normalno vrednost se šteje primerljiva cena, ki se na trgu države, iz katere se proizvod izvaža, v rednem trgovanju zaračunava za podoben proizvod, ali pa druga vrednost, ugotovljena v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki veljajo za Republiko Slovenijo.

4. člen

(1)

Kadar se proizvod, ki je predmet obravnave po tej uredbi, na trgu države izvoznice ne prodaja v okviru rednega trgovanja, ali kadar takšna prodaja zaradi tržnih razmer ali nizke prodaje ne omogoča pravilne primerjave, se normalna vrednost ugotovi kot:

-

primerljiva cena, po kateri se podoben proizvod izvaža v neko tretjo državo, vendar mora biti reprezentativna, ali

-

konstruirana vrednost, ki se določi tako, da se upoštevajo vsi stroški, tako stalni kot spremenljivi, ki običajno nastanejo pri proizvodnji in prodaji takega ali podobnega proizvoda v državi izvora. Pod temi stroški se razumejo predvsem stroški za material in delo, prodajni, administrativni in drugi stroški ter dobiček.

(2)

Vsi izračuni stroškov temeljijo praviloma na razpoložljivih proizvajalčevih oziroma izvoznikovih knjigovodskih podatkih.

(3)

Če stroškov ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov iz prejšnjega odstavka, se le-ti upoštevajo v višini, kot običajno bremenijo izvoznika ali prodajalca v zvezi s proizvodnjo in prodajo iste kategorije proizvodov na trgu države izvoznice ali na podlagi ponderiranega poprečja zneska stroškov, ki so bili realizirani in bremenijo druge izvoznike ali proizvajalce, ki so predmet obravnave po tej uredbi.

(4)

Pri ugotavljanju normalne vrednosti se praviloma upošteva prodaja podobnega proizvoda, namenjenega za porabo na trgu države izvoznice, če le – ta predstavlja najmanj 5 odstotkov od prodaje proizvoda, ki je predmet obravnave po tej uredbi.

5. člen

(1)

Če se proizvod prodaja za porabo v državi izvora ali v tretjo državo po ceni, ki ne omogoča pokritja vseh stroškov, kot so določeni v drugi alinei prvega odstavka 4. člena te uredbe, se lahko prodaja po takšnih cenah šteje za prodajo izven okvirov normalnega trgovanja in se ne upošteva pri ugotavljanju normalne vrednosti, če se ugotovi, da je takšna prodaja potekala daljše časovno obdobje in v večjem obsegu.

(2)

Za daljše časovno obdobje v smislu prejšnjega odstavka se šteje praviloma obdobje enega leta, nikakor pa ne obdobje, krajše od šest mesecev.

(3)

Za prodajo večjega obsega v smislu prvega odstavka tega člena se šteje prodaja, ki dosega najmanj 20 odstotkov od obsega prodaje, ki se v smislu te uredbe šteje kot zadovoljiva za ugotovitev normalne vrednosti.

6. člen

Če se proizvod ne uvaža neposredno iz države izvora temveč preko vmesne države, se za normalno vrednost šteje primerljiva cena, ki se dejansko plačuje na trgu v državi izvoznici. Primerljiva cena v državi izvora se upošteva, če proizvod zgolj tranzitno potuje skozi državo izvoza, če se takšen proizvod v državi izvoza sploh ne proizvaja ali če v tej državi ne obstoji primerljiva cena.

7. člen

Prodajni posli med strankami, ki so medsebojno povezane ali imajo sklenjen kompenzacijski dogovor, se lahko štejejo kot prodaja izven okvirov rednega trgovanja in se praviloma ne upoštevajo pri ugotavljanju normalne vrednosti.

8. člen

Izvozna cena

(1)

Kot izvozna cena se upošteva cena, dejansko plačana za proizvod, ki se uvozi v Republiko Slovenijo.

(2)

Če izvozne cene ni ali pa ta zaradi povezanosti ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom ali tretjo stranjo ni zanesljiva, se izvozna cena določi na podlagi cene, po kateri je bil uvozni proizvod prodan prvemu neodvisnemu kupcu.

(3)

Če proizvod ni bil prodan neodvisnemu kupcu ali je bil prodan v spremenjenem stanju, se izvozna cena določi na podlagi cene, po kateri je bil proizvod prodan prvemu kupcu, pri čemer se upoštevajo stroški, nastali med uvozom in nadaljnjo prodajo, vključno z dajatvami in davščinami, kakor tudi razumno stopnjo dobička.

9. člen

Primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno

(1)

Da bi bili normalna vrednost in izvozna cena realno primerljivi, mora biti izvedena primerjava. Primerjava mora biti praviloma izvedena na isti stopnji trgovanja – "franco tovarna", pri čemer se upoštevajo tudi fizične značilnosti proizvoda, količine, prodajni pogoji ter cene v kolikor mogoče istem času.

(2)

Če izvozna cena in normalna vrednost nista na primerljivi osnovi glede faktorjev, navedenih v prejšnjem odstavku, ju je treba ustrezno prilagoditi. Pri teh prilagoditvah se upoštevajo razlike v fizičnih značilnostih proizvoda, uvoznih dajatvah in posrednih davščinah, prodajnih pogojih in količinah.

(3)

Prilagajanje glede fizičnih razlik proizvoda mora praviloma temeljiti na njihovem učinku na tržno vrednost v državi izvora ali izvoza. Če podatki o domačih cenah v tej državi niso dosegljivi ali ne omogočajo pravilne primerjave, temelji izračun na tistih proizvodnih stroških, v katerih se takšne razlike odražajo.

(4)

Pri prilagajanju razlik pri uvoznih dajatvah in posrednih davščinah se upošteva dejstvo, da je proizvod. uvožen v Republiko Slovenijo, oproščen plačila katere od uvoznih dajatev ali posrednih davščin, kakršne sicer bremenijo podobne proizvode ali vanj vgrajene materiale, kadar so namenjeni za porabo v državi izvora ali izvoza, kakor tudi dejstvo, da se takšne dajatve povrnejo.

(5)

Pri prilagajanju razlik v prodajnih pogojih se upoštevajo le tiste razlike, ki so v neposredni zvezi s prodajo, ki se obravnava. To so predvsem razlike v kreditnih pogojih, garancijah, jamstvu, tehnični podpori, servisiranju, v kolikor niso bile upoštevane že kako drugače; ne upoštevajo se razlike v splošnih in stalnih stroških, vključno s stroški razvoja, raziskav in trženja.

(6)

Razlike v količinah se upoštevajo, če je znesek razlike v cenah v celoti ali deloma posledica bodisi:

-

cenovnih popustov za prodaje v večjih količinah, ki so bili prosto dosegljivi v normalnih pogojih trgovanja v določenem prejšnjem reprezentativnem časovnem obdobju (običajno ne manj kot šest mesecev) in ki so se nanašali na znaten delež (najmanj 20 odstotkov od celotne prodaje zadevnega proizvoda na domačem trgu); dodatni popusti se lahko priznajo, če temeljijo na stalni praksi v prejšnjih obdobjih, ali

-

prihrankov pri stroških pri proizvodnji različnih količin.

10. člen

Stopnja dumpinga

(1)

Stopnja dumpinga je odstotek, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno.

(2)

Kadar se cene spreminjajo, se stopnja dumpinga določi od posla do posla ali pa z upoštevanjem cene, ki se najpogosteje pojavlja, reprezentativne cene ali ponderiranega poprečja cen.

(3)

Kadar se stopnja dumpinga spreminja, se lahko ugotovi ponderirano poprečje.

III. SUBVENCIONIRAN UVOZ

11. člen

Obstoj subvencije

(1)

Šteje se, da gre za subvencioniran uvoz, kadar je proizvod, ki se uvaža v Republiko Slovenijo, deležen neposredne ali posredne pomoči pri proizvodnji ali izvozu v državi, iz katere proizvod izvira ali iz katere se izvaža.

(2)

Za subvencijo v smislu te uredbe se ne šteje dejstvo, da je proizvod, uvožen v Republiko Slovenijo, oproščen plačila katere od uvoznih dajatev ali posrednih davščin, kakršne sicer bremenijo proizvod ali vanj vgrajeni material, kadar je namenjen za porabo v državi izvora ali izvoza, kakor tudi dejstvo, da se takšne dajatve povrnejo.

12. člen

Ugotavljanje višine subvencije

(1)

Višina subvencije se ugotavlja na enoto subvencioniranega proizvoda, ki se izvaža v Republiko Slovenijo. Pri določanju višine subvencije se od celotne subvencije odštejejo:

-

vse takse za vloge ter drugi dokumentirani stroški v zvezi s pridobitvijo subvencije,

-

izvozne dajatve, carine ali druga plačila, ki bremenijo izvoz proizvoda v Republiko Slovenijo, če je njihov izrecen namen nevtralizirati subvencijo.

(2)

Stranka, ki zahteva, da se odštejejo dajatve iz prejšnjega odstavka, mora dokazati utemeljenost zahteve.

(3)

Če subvencija ni dodeljena glede na količino proizvedenih, izvoženih ali transportiranih proizvodov, se njena višina ugotovi tako, da se vrednost subvencije primerno razporedi glede na obseg proizvodnje ali izvoza obravnavanega proizvoda v ustreznem časovnem obdobju; praviloma se za to obdobje šteje knjigovodsko leto uporabnika subvencije.

(4)

Če subvencija temelji na pridobitvi osnovnih sredstev, se njena višina izračuna tako, da se razporedi glede na časovno obdobje, ki odraža običajno amortizacijo takih osnovnih sredstev v isti industrijski panogi. Če se osnovna sredstva ne amortizirajo, se subvencija ovrednoti kot brezobrestno posojilo.

(5)

Kadar se višina subvencije spreminja, se lahko ugotovi ponderirano poprečje.

IV. ŠKODA

13. člen

Škoda v smislu te uredbe pomeni znatno škodo, povzročeno domači industriji, grožnjo, da bo nastala znatna škoda domači industriji (nevarnost škode) ali znatno zaviranje razvoja te industrije.

14. člen

Obstoj škode

(1)

Obstoj škode se ugotavlja na podlagi naslednjih dejavnikov:

-

obseg dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza, zlasti, če se je ta povečal, bodisi v absolutnem obsegu ali glede na proizvodnjo ali porabo v Republiki Sloveniji,

-

vpliv dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza na cene, zlasti, če je znatno vplival na raven cen v Republiki Sloveniji,

-

posledični vpliv na prizadeto industrijo v Republiki Sloveniji, ki se kaže v obstoječih ali potencialnih ekonomskih kazalcih, kot npr. zmanjšanje prodaje, tržnega deleža, produktivnosti, dobička, ali v negativnih vplivih na zaloge, zaposlenost, plače, likvidnost, naložbe, raven cen.

(2)

Noben dejavnik iz prejšnjega odstavka ni odločilen za presojo o obstoju škode.

(3)

Škoda, ki jo povzročajo drugi dejavniki, kot npr. obseg in cena uvoza proizvoda, ki ni predmet dumpinga ali subvencije, zmanjšanje povpraševanja, ki bodisi posamič ali skupno negativno učinkujejo na industrijo v Republiki Sloveniji, se ne more pripisovati dumpinškemu oziroma subvencioniranemu uvozu.

15. člen

Škoda, ki jo povzroča dumpinški oziroma subvencioniran uvoz proizvoda iz več držav, se lahko ugotavlja skupno le, če se ugotovi, da stopnja dumpinga oziroma višina subvencije ni minimalna in obseg uvoza iz posamezne države ni neznaten v smislu 22. člena te uredbe in če so ugotovljeni podobni konkurenčni pogoji med uvoženimi proizvodi ter med uvoženimi in podobnimi domačimi proizvodi.