TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper sodbo in pritožba zoper sklep se zavrneta ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Tudi če so toženci res razrešili svoje stanovanjsko vprašanje, tako da je s preureditvijo nastala nova stanovanjska enota, ki je bila zgrajena že ob uveljavitvi SZ, toženci pa tedaj niso bili imetniki stanovanjske pravice na kakšnem drugem stanovanju, je lastninska pravica prvih dveh tožencev prenehala s pravnomočnostjo upravne odločbe, ki je zgradbo vrnila v last denacionalizacijskim upravičencem. Ti so svojo lastninsko pravico pridobili izvirno, torej neodvisno od lastninske pravice pravnega prednika. Z izgubo lastninske pravice pa toženci niso pridobili pravice do začasne uporabe stanovanja, še manj pa stanovanjske pravice, saj je ta obstajala samo na družbenih stanovanjih.

Po tretjem odstavku 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti v naravi, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Sporno stanovanje bi torej moralo biti izvzeto iz denacionalizacije, vendar napak, ki so se pripetile v denacionalizacijskem postopku, ni mogoče odpravljati v pravdi. Denacionalizacijska odločba o vrnitvi nacionaliziranega premoženja v last denacionalizacijskemu upravičencu postane materialno pravnomočna. Takšna odločba pravno učinkuje, dokler ni po predpisanem postopku odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Dotlej pa se šteje, da je pravilna in zakonita.

Pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Neupoštevanje pravnomočne odločbe je zato lahko le izjema, ki je dopustna zgolj v najbolj skrajnih primerih, ko je upravna odločba obremenjena s tako hudimi in očitnimi procesnimi hibami, da je sploh ni mogoče šteti za odločbo.