TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Tožnica za leta od 2006 do 2009 ni vložila napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem, čeprav jo 318. člen ZDavP-2 k temu brezpogojno zavezuje, oziroma je za leto 2009 napoved oddala šele po pozivu davčnega organa, ki pa je ta ni mogel upoštevati kot verodostojne, saj se posamezni ključni podatki niso ujemali s podatki, ki jih je zbral davčni organ in so temeljili na podatkih same tožnice. Tako je bil izpolnjen zakonski stan iz prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 za ugotovitev predmeta obdavčitve s cenitvijo. Po mnenju sodišča je bila izbrana tudi pravilna metoda cenitve, to je taka metoda, ki se je lahko najbolj približala ugotovitvi dejanskega stanja, saj je izhajala iz podatkov same tožnice. OZ za sklenitev oziroma veljavnost najemne pogodbe res ne zahteva pisne oblike. Ker pa mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze (76. člen ZDavP-2), bi si tožnica z obstojem pisne pogodbe o najemu olajšala dokazovanje posameznih dejstev, saj je sicer riziko nedokazanih trditev na njeni strani.