TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova jubilejne nagrade v višini 1.045,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2018 dalje do plačila;

- v IV. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati jubilejno nagrado v višini 1.045,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2018 dalje do plačila;

- v VII. točki izreka tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, 1.422,93 EUR;

- v VIII. točki izreka pa tako, da je tožena stranka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 91 %.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 33,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi se je tožnica s 1. 5. 2021 (torej z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja s toženko) zaposlila v ZD A., kjer opravlja enako delo, kot ga je za toženko, ni ohranila pravic iz delovnega razmerja, ki jih je imela pri toženki (delovnega razmerja za nedoločen čas) oziroma ni prišlo do avtomatskega prenosa pravic, kot to predvideva 75. člen ZDR-1. Tožnica se je namreč pri novem delodajalcu - ZD A. zaposlila za določen čas enega leta zaradi začasno povečanega obsega dela na podlagi razpisa. Razpis ni bil mišljen za tožnico, ampak za kogarkoli, ki bo najbolj ustrezal pogojem. Prijavljenih je bilo več kandidatov, tožnica pa je bila izbrana, ker je bila najbolj izkušena. Ne drži torej pritožbena navedba, da je bil namen ZD A., da se zaposli prav tožnica, oziroma da naj bi bilo to celo dogovorjeno.