Odločba o delni razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani

3355. Odločba o delni razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-679/12-17

Datum: 16. 10. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Janka Pibernika in Slavke Pibernik, oba Krško, Mojce Pibernik in Jana Pibernika, oba Brežice, ter Kane Pibernik, Ljubljana, ki jih vse zastopa Bojan Klakočar, odvetnik v Krškem, na seji 16. oktobra 2014

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 435/2010 z dne 5. 4. 2012, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3775/2009 z dne 12. 5. 2010 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3614/2007-III z dne 18. 6. 2009 se v delu, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki Janka Pibernika, Slavke Pibernik, Mojce Pibernik in Kane Pibernik, razveljavijo. Zadeva se v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Izpodbijane sodbe so bile izdane v pravdnem postopku, v katerem so pritožniki (starša pokojnega Sama Pibernika, njegova partnerka Mojca Pibernik ter njuna otroka) zahtevali plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi smrti Sama Pibernika, ki naj bi bila povzročena s protipravnim ravnanjem policistov v policijski akciji dne 3. 4. 2000. Sodišče prve stopnje je zavezalo toženo stranko (Republiko Slovenijo), da pritožnici Mojci Pibernik (v pravdi tretji tožnici) plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, odškodninske zahtevke drugih pritožnikov (v pravdi tožnikov) pa je zavrnilo. Zoper prvostopenjsko sodbo so tako pritožniki kot tudi tožena stranka vložili pritožbe. Višje sodišče je vse pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je kot podlago za odškodninsko odgovornost države vzelo 26. člen Ustave ter 172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času škodnega dogodka. Izpodbijana odločitev temelji na oceni, da pritožniki niso dokazali protipravnosti ravnanja policije v postopku proti pokojnemu Samu Piberniku, zato njihovi zahtevki za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti svojca (201. člen ZOR) ter odškodnine zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore (194. člen ZOR) niso utemeljeni. Izhajajoč iz ugotovitve, da je Samo Pibernik umrl zaradi akutnega napada astme, ki ga je sprožil fizični in emocionalni napor ob aretaciji, se je sodišče v nadaljevanju osredotočilo zlasti na presojo vprašanja, ali so policisti v akciji ravnali zakonito in v skladu s takrat veljavnimi policijskimi pooblastili in navodili o uporabi prisilnih sredstev. Tako po stališču sodišča prve stopnje kot tudi Višjega sodišča policisti v okoliščinah konkretnega primera niso ravnali protipravno. Po ugotovitvah sodišč so bili policisti spornega dne zadolženi za izvršitev odredbe dežurnega preiskovalnega sodnika št. I Kpd 381/2000 z dne 3. 4. 2000, s katero je bila odrejena hišna preiskava zaradi suma storitve kaznivih dejanj, povezanih s preprodajo mamil. Glede na ugotovitve v dokaznem postopku se je pokojnik upiral ukazom policistov, zato so po oceni sodišč policisti ustrezno uporabili prisilna sredstva. Sodišči prve in druge stopnje sta soglašali tudi glede ocene, da policistom ni mogoče očitati, da pokojniku niso omogočili pravočasne in ustrezne zdravniške pomoči (tj. da so bili oziroma da bi morali biti seznanjeni z zdravstvenim stanjem pokojnika ter možnostjo, da pri njem pride do zadušitve zaradi akutnega napada astme), in da jim v zvezi s tem ni mogoče očitati neskrbnosti pri načrtovanju akcije. Obe sodišči sta se strinjali, da ni podana vzročna zveza med tem ravnanjem in smrtjo Sama Pibernika, četudi bi bilo v zvezi s tem dokazano neustrezno ravnanje policistov.