TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 2., 3. in 4. točki izreka spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 23.364,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 05. 2008 do plačila, in da ji je dolžna v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 1.961,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene pritožbene stroške v znesku 962,59 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Bistvena značilnost ugovora zastaranja je, da se sodišče na zastaranje ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Zastaranje zato učinkuje šele, ko dolžnik poda izjavo, da ugovarja zastaranje. Ugovor sam pomeni torej materialnopravno pomembno dejstvo in je hkrati trditev in dokaz tega dejstva. Zato je tudi sodna praksa (potem, ko je ZPP ukinil dopustnost novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku) zavzela enotno stališče, da predstavlja pritožbeni ugovor zastaranja nedovoljeno novoto, razen če stranka izkaže, da ga brez svoje krivde v prvostopnem postopku ni mogla navesti. Na enak način je potrebno presojati dopustnost tega ugovora v ponovljenem postopku po 2. odstavku 362. člena ZPP.