na dokumentu
Portal TFL
TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča
Sodba I Ips 15/2011 - bistvene kršitve določb kazenskega postopka – nasprotje med izrekom in razlogi – nedovoljen dokaz – izločitev sodnika – prepoved reformatio in peiu...
SODIŠČE
Vrhovno sodišče
ODDELEK
Kazenski oddelek
DATUM ODLOČBE
8.9.2011
OPRAVILNA ŠTEVILKA
Sodba I Ips 15/2011
INTERNA OZNAKA
VS2005855
SENAT, SODNIK
INSTITUT VSRS
bistvene kršitve določb kazenskega postopka – nasprotje med izrekom in razlogi – nedovoljen dokaz – izločitev sodnika – prepoved reformatio in peius – načelo zakonitosti – kršitev kazenskega zakona - časovna veljavnost - uporaba milejšega zakona – pravna opredelitev – zloraba položaja ali pravic – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - opravljanje gospodarske dejavnosti - vodenje ali nadzorstvo gospodarske dejavnosti - humanitarna organizacija – ponarejanje poslovnih listin – poslovna listina - odločba o kazenski sankciji
PODROČJE VSRS
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
IZREK
I. Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenkinih zagovornikov se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se za kaznivo dejanje po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika v pogojni obsodbi določi kazen eno (1) leto zapora in nato določi enotna kazen eno (1) leto in štiri (4) mesece zapora. V preostalem se zahteva zavrne.
II. Zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba prvega odstavka 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in določba prvega odstavka 240. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 7. členom Kazenskega zakonika (KZ-1).
II. Zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba prvega odstavka 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in določba prvega odstavka 240. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 7. členom Kazenskega zakonika (KZ-1).
JEDRO
Če se storilcu istočasno sodi za več kaznivih dejanj, je treba za vsako od njih posebej presoditi, kateri kazenski zakon pride v poštev.
Drugostopenjsko sodišče je z določitvijo kazni po novem, milejšem zakonu, ki je po višini enaka kazni, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, kazen dejansko postrožilo, s tem pa ravnalo v nasprotju z načelom prepovedi reformatio in peius.
Drugostopenjsko sodišče je z določitvijo kazni po novem, milejšem zakonu, ki je po višini enaka kazni, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, kazen dejansko postrožilo, s tem pa ravnalo v nasprotju z načelom prepovedi reformatio in peius.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.