TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Zahteva tožečih strank in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Tudi s potekom roka, iz 2. odstavka 95. člena ZUreP-1, ni prenehala veljavnost prostorskih aktov, tudi v času veljavnosti določbe o roku. S to določbo je bil uveljavljen splošen rok za uveljavljanje zahtev za razlastitev. S prenehanjem veljavnosti določbe 2. odstavka 95. člena ZUreP-1 pa so veljavni prostorski akti, ker je odpadla omejitev vezana na rok, podlaga za uresničitev gradbenih namenov, za katere je potrebna razlastitev.

Urejanje prostora je ustavno dopustno. Uživanje lastninske pravice je zagotovljeno v okviru njene gospodarske socialne ali ekološke funkcije. Lastninska pravica na nepremičninah, ki so predmet razlastitve, je do odvzema oziroma uresničitve gradbenega namena bila tožečim strankam zagotovljena, kot izhaja iz njene dejanske rabe. Uresničitev poslovnih načrtov na nepremičninah pa je vezana na prostorsko načrtovanje in jih brez tega tožeča stranka ne bi mogla uresničiti, niti v obliki kot jo opisuje v tožbi izsiliti, tudi če do obravnavanega posega ne bi prišlo. Ugovor je zato sam po sebi kontradiktoren.

Obravnavane nepremičnine so namenjene za izgradnjo zunanjih površin – delov cest (oziroma zelenic, ki so del ceste), torej za objekt komunalne infrastrukture, ki je del gospodarske javne infrastrukture. Ob tej ugotovitvi pa je nerelevantno, da so športnemu objektu priključeni tudi drugi objekti (trgovine). Organ je bil dolžan presojati zgolj javno korist za razlastitev nepremičnin, ki so v postopku prizadete.

Po obstoječi praksi se pri tehtanju sorazmernosti ne tehta bodočih načrtov razlaščenca. Kot je sodišče navedlo že pri presoji Odloka pa prostorsko načrtovanje tudi ni v rokah tožeče stranke ter je zato tehtanje javne koristi z nekimi bodočimi negotovimi načrti razlaščenca tudi nemožno.