TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obtoženega G.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

V primeru, ko je kaznivo dejanje rezultat delovanja več oseb, je odgovornost napeljevalca in pomagača vezana le na storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost), ne pa tudi na kazensko odgovornost storilca (29. člen KZ). Zato dejstvo, da storilec še ni bil obsojen, ne more biti ovira za vodenje postopka zoper napeljevalca, zoper njega vložena obtožnica pa tudi ne pomeni posega v ustavno pravico domneve nedolžnosti glede storilca.

Zagovornik opozarja na nasprotje med navedbami obtožnice o slabem obtoženčevem premoženjskem stanju kot motivu za storitev kaznivih dejanj ter navedbami izpodbijanih sklepov, ki da ugotavljata obtoženčevo dobro premoženjsko stanje in to okoliščino upoštevata kot podlago za sklepanje o obtoženčevi begosumnosti. Na ta način ne uveljavlja "protispisnosti" ampak ponuja drugačno presojo okoliščin, pomembnih za oceno obtoženčeve begosumnosti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).