TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožniku je kot državljanu Republike Slovenije, pod pogoji določenimi z zakonom, po določilu 50. čl. Ustave R Slovenije zagotovljena pravica do socialne varnosti kot temeljna človekova pravica. Kot taka je določena v najpomembnejših mednarodnih aktih s področja človekovih pravic. Ker Ustava R Slovenije ne določa vsebine te pravice, je pri njenem interpretiranju potrebno ugotoviti opredelitev v mednarodnih aktih. Evropska socialna listina ureja pravico do socialne varnosti v 12. čl. tako, da napotuje na upoštevanje konvencije mednarodne organizacije dela št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti. V konvenciji št. 102 (akt o notifikaciji nasledstva Ur. l. RS - mednarodne pogodbe št. 15/92) so urejene pravice za devet socialnih primerov - rizikov, ko posameznik zaradi določenih okoliščin začasno ali trajno ne ustvarja dohodkov ali ima povečane stroške zaradi zdravljenja ali preživljanja otrok. Določene so minimalne pravice v zvezi z zdravstvenim varstvom in dajatvami za primer brezposelnosti, starosti, poškodbe pri delu, invalidnosti, materinstva, preživljanja otrok ter dajatev družinskim članom po smrti osebe, ki je preživljala družino. Te pravice so v Sloveniji urejene v sistemih obveznih socialnih zavarovanj, v sistemu otroškega varstva in zakona o socialnem varstvu, ki ureja sistem preprečevanja in reševanja socialnih in materialnih težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Ker pojem socialne varnosti združuje vsebino socialnega zavarovanja in socialnega varstva, ga ni mogoče razlagati le v kontekstu pravic iz pokojninskega zavarovanja, za kar se zavzema tožnik.