Zakon o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO)

2631. Zakon o davku od dobička pravnih oseb

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi zakona o davku od dobička pravnih oseb

Razglašam zakon o davku od dobička pravnih oseb, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 22. decembra 1993.

Št. 0100-162/93

Ljubljana, dne 30. decembra 1993.

Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.

Z A K O N
O DAVKU OD DOBIČKA PRAVNIH OSEB

S tem zakonom se uvaja obveznost plačevanja davka od dobička pravnih oseb (v nadaljnjem besedilu: davek).

Zavezanec za davek je pravna oseba, ki dosega dobiček z opravljanjem dejavnosti in ima sedež na območju Republike Slovenije - rezident Republike Slovenije - (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec).

Davčni zavezanec je tudi pravna oseba, ki nima sedeža na območju Republike Slovenije (oseba, ki ni rezident Republike Slovenije) za dobiček, ki ga doseže s trajnim opravljanjem dejavnosti na območju Republike Slovenije.

Davčni zavezanec je tudi predstavništvo tuje osebe za agencijske posle v zračnem in drugem prometu, ki dosega prihodke s prodajo lastnih prevoznih listin na območju Republike Slovenije.

Za trajno opravljanje dejavnosti se šteje tudi, če davčni zavezanec iz prvega odstavka prejšnjega člena posluje v Republiki Sloveniji preko stalne poslovne enote ali če imajo posredniki pooblastilo, da v njegovem imenu sklepajo pogodbe na območju Republike Slovenije, razen za nakup proizvodov ali storitev.

Stalna poslovna enota je stalno poslovno mesto, v katerem ali preko katerega davčni zavezanec iz prvega odstavka prejšnjega člena v celoti ali delno posluje na območju Republike Slovenije.

Za stalno poslovno enoto iz prejšnjega člena se šteje zlasti: sedež uprave, podružnica, poslovalnica, tovarna, delavnica, rudnik, kamnolom ali drug kraj, kjer se izkoriščajo naravna bogastva, gradbišče ali kraj, kjer se opravljajo gradbena oziroma montažna dela, ki trajajo dlje kot 12 mesecev.

Za stalno poslovno enoto iz prejšnjega člena se ne šteje: uporaba objektov ali opreme le za skladiščenje, razstavljanje ali dobava proizvodov, ki pripadajo davčnemu zavezancu iz prvega odstavka 3. člena tega zakona, le zato, da jih druga oseba predela; vzdrževanje stalnega poslovnega mesta le zaradi nakupovanja proizvodov ali storitev ali za zbiranje informacij za davčnega zavezanca iz prvega odstavka 3. člena tega zakona; vzdrževanje stalnega poslovnega mesta le zaradi reklamnih namenov, dajanja informacij ter znanstvenega raziskovanja.

Če sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju drugače ureja stalno poslovno enoto, se za davčne zavezance, ki so rezidenti držav, s katerimi je sklenjen sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, neposredno uporabljajo določbe tega sporazuma.

Davka ne plačujejo:

Banka Slovenije,

javna podjetja in javni gospodarski zavodi, ki so v lasti Republike Slovenije oziroma občin,

invalidska podjetja,

investicijski skladi po zakonu o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, če do 30. novembra razdelijo najmanj 90% dobička preteklega leta,

javni zavodi, razen za pridobitno dejavnost,

društva, verske skupnosti, javni n zasebni skladi ter druge organizacije in zavodi, ustanovljeni za ekološke, humanitarne, dobrodelne in druge nepridobitne namene, razen za pridobitno dejavnost.

Davčna osnova je dobiček, ki se ugotovi v davčnem izkazu.

Dobiček se ugotovi tako, da se od ustvarjenih prihodkov davčnega zavezanca odštejejo odhodki, ki so določeni s tem zakonom.

Za ugotavljanje dobička se priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha, na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so določeni s tem zakonom.

Med prihodke davčnega zavezanca se vštevajo prihodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov, doseženih z udeležbo pri dobičku drugih pravnih oseb.

Prihodki, doseženi z udeležbo pri dobičku drugih pravnih oseb se obdavčujejo na način, kot je določen v tem zakonu.

Pri ugotavljanju prihodkov davčnega zavezanca se upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami, vendar najmanj do višine povprečnih cen, ki veljajo za določeno vrsto blaga ali storitev na domačem ali primerljivem tujem trgu.

Med odhodke davčnega zavezanca se vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja.

Med odhodke davčnega zavezanca se vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov.

Med odhodke ni mogoče vključiti izdatkov, ki imajo naravo investicij.

Med odhodke po tem zakonu ne štejejo:

davki, ki jih je plačal lastnik davčnega zavezanca kot fizična oseba,

denarne kazni,

zamudne obresti od nepravočasno plačanih davkov in prispevkov,

odhodki za pokrivanje izgub iz prejšnjih let,

rezervacije za kritje možnih izgub,

odpisane terjatve do delavcev, lastnikov ali povezanih oseb.

Stroški materiala in odhodki iz prodaje zalog izdelkov ter trgovskega blaga se priznavajo kot odhodek v obračunanem znesku, v skladu s sprejeto metodo obračunavanja oziroma prodaje zalog.

Če davčni zavezanec spremeni metodo obračunavanja oziroma prodaje zalog, mora v davčnem izkazu pojasniti razloge za spremembo in prikazati vrednostni učinek spremembe.

Amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih dolgoročnih sredstev se kot odhodek prizna v obračunanem znesku, vendar največ do zneska, obračunanega z uporabo metode enakomernega časovnega amortiziranja ter najvišjih letnih amortizacijskih stopenj, predpisanih s tem zakonom.

Amortizacija se obračunava posamično.

Sredstva, ki se amortizirajo ter pričetek obračunavanja amortizacije določajo predpisi ali računovodski standardi.

Amortizacija dokončno amortiziranih sredstev se ne šteje za odhodek, tudi če se taka sredstva še naprej uporabljajo za opravljanje dejavnosti.

Zavezanec obračunava amortizacijo po posameznih amortizacijskih skupinah: Amortizacijske skupine Najvišje letne amortizacijske stopnje (v %) 1. Gradbeni objekti 10 1.1. Stavbe 5 1.1.1. Ceste, komunalni objekti, zgornji ustroj železniških prog 14,3 2. Oprema, vozila, mehanizacija... 33,3 2.1. Oprema za opravljanje dejavnosti rudnikov ter za raziskovanje, pridobivanje in prenos nafte in plina 20 2.2. Oprema za vodno gospodarstvo, vodovod in kanalizacijo 14,3 2.3. Oprema za gojitev, varstvo in zkoriščanje gozdov ter gojitev in lov divjadi 50 2.4. Računalniki in računalniška oprema 50 3. Večletni nasadi 14,3 3.1. Maline, robide in ribez 33,3 3.2. Hitrorastoče drevje 33,3 4. Osnovna čreda 50 5. Druga vlaganja 33,3 5.1. Dobro ime 20

Pri ugotavljanju odhodkov davčnega zavezanca se upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami, vendar največ do višine povprečnih cen, ki veljajo za določeno vrsto blaga ali storitev na domačem ali primerljivem tujem trgu.

Za povezane osebe po tem zakonu se štejejo lastniki, njihovi ožji družinski člani ali druge osebe, ki so z davčnim zavezancem kapitalsko oziroma poslovno povezane in imajo lahko vpliv na sprejemanje odločitev, pravne osebe in zasebniki, pri katerih sodeluje v kapitalu ista fizična oseba in njeni ožji družinski člani, če imajo status zasebnikov ali večinskih lastnikov kapitala, ali ista pravna oseba kot pri davčnem zavezancu ( v nadaljnjem besedilu: povezane osebe).

Med odhodke se priznajo obračunane obresti, razen obresti na prejeta posojila od lastnikov ali povezanih oseb, ki se priznavajo največ v višini zadnje znane, ob času odobritve posojila, skupne povprečne medbančne letne obrestne mere, ki jo objavlja Banka Slovenije.

Plače se priznavajo kot odhodek v obračunanih zneskih ugotovljenih v skladu s splošnima kolektivnima pogodbama.