Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011 (ReNPJP0711)

2355. Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007-2011 (ReNPJP0711)

Državni zbor Republike Slovenije je na podlagi 28. člena Zakona o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04) in 109. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) na seji dne 7. maja 2007 sprejel

R E S O L U C I J O    o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011 (ReNPJP0711)

Skrb za slovenski jezik, njegovo rabo in razvoj se omenja že v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in potem s posebnim poudarkom v Nacionalnem programu za kulturo (NPK): "Skrb za slovenski jezik mora zato ostati prva naloga kulturne politike." Ker pa med zakonsko določenimi nalogami oziroma delovnimi področji Ministrstva za kulturo v času, ko je nastopalo kot pripravljalec nacionalnega programa, še ni bila posebej navedena tudi skrb za slovenski jezik (to se je zgodilo šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi, Uradni list RS, št. 61/04), je bila ta skrb upoštevana šele v eni izmed poznejših stopenj usklajevanja in dopolnjevanja tega strateškega besedila in je ostala le med splošnimi prednostnimi nalogami kulturne politike z zelo skopo razčlenitvijo. Na še abstraktnejši ravni in skoraj obrobno je jezikovna problematika omenjena v Strategiji razvoja Slovenije (SRS): v poglavju Peta razvojna prioriteta (Povezovanje ukrepov za doseganje trajnostnega razvoja – Razvoj nacionalne identitete in kulture) piše "– krepiti skupni slovenski kulturni prostor ter ohranjati in razvijati slovenski jezik" oziroma "aktivnosti za razvoj slovenskega jezika (MzK, stalno)".

Da bi se take pomanjkljivosti odpravile, je zakonodajalec v 28. členu Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS, Uradni list RS, št. 86/04) posebej predpisal, da "Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije sprejme nacionalni program za jezikovno politiko, v katerem določi ukrepe za izvajanje nalog iz 4. člena tega zakona za naslednje petletno obdobje ter predvidi potrebna sredstva in način njihovega zagotavljanja /…/ Za izvajanje nacionalnega programa skrbi Vlada Republike Slovenije." Po določbi 4. člena ZJRS Republika Slovenija "zagotavlja status slovenščine z dejavno jezikovno politiko, ki vključuje skrb za zagotovitev pravnih podlag njene rabe, za stalno znanstvenoraziskovalno spremljanje jezikovnega življenja in za širjenje jezikovne zmožnosti ter skrb za razvoj in kulturo jezika".

Tretja stranica pravnega okvira naše jezikovne politike (JP) so ratificirane splošne mednarodnopravne listine, predvsem Splošna deklaracija človekovih pravic (OZN), Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih in Okvirna konvencija o varstvu narodnih manjšin, četrta stranica pa pristopna pogodba in pravni red Evropske unije (primarna in sekundarna zakonodaja ter sodbe sodišča Evropskih skupnosti, v perspektivi pogojno tudi "Evropska ustava").

Slovenski geopolitični položaj se je za ohranjanje in urejen razvoj domačega jezika izkazal v zgodovini za zelo zahtevnega. Demografsko razmeroma šibka jezikovna skupnost je bila v zgodovini pogosto izpostavljena mešanju in sunkom, ki jih spodbujajo pomembne prometne poti (danes koridorji) in križišča na prehodu iz Sredozemlja v Srednjo in Jugovzhodno Evropo ter tektonski premiki in trenje med ljudstvi na stičišču slovanske, romanske, germanske in ugro-finske jezikovne skupine. Fevdalno načelo, da je lastnik zemlje vladar in da jo deli svojim vazalom (med njimi je bilo zelo malo Slovencev po rodu), je še pospeševalo sredobežne zgodovinske procese (razkosanost na notranjeavstrijske dežele ter dele Ogrsko-hrvaškega kraljestva in Beneške republike) in stopnjevalo narečno razčlenjenost ter dolgo preprečevalo upravnopolitično zaokrožitev in državno osamosvojitev ozemlja, razmeroma strnjeno poseljenega s slovensko govorečim prebivalstvom, zaviralo pa tudi nastajanje močnega upravnega, političnega in kulturnega središča na njem. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena šele leta 1461, lastnih jezikovnopolitičnih ambicij zunaj cerkvene ureditve pa v slovenski jezikovni skupnosti skoraj ni bilo opaziti (znane izjeme so npr. trdoživo izročilo rabe slovenščine v obredu ustoličevanja koroških vojvod, enkratni pozdravni nagovor "Buge vas sprimi Gralva Venus", znanje slovenščine kot pogoj za zasedbo najpomembnejših mest v kranjski deželni upravi in sodstvu). Zlasti pripadniki plemiškega in meščanskega stanu so bili večinoma večjezični in izbira slovenskega jezika v marsikaterem govornem položaju zaradi navedenih okoliščin sploh ni bila samoumevna. Lastno državotvorno izročilo kot mogoči spodbujevalec zavesti o enotnosti in političnih pravicah nastajajoče narodne skupnosti je bilo zaradi tisočletnega upada prešibko in dejavnikom družbenega uveljavljanja in organiziranja je zato pri premagovanju primanjkljaja dolgo lahko pomagala predvsem njihova življenjska vraščenost v to skupnost, čeprav jo je bilo mogoče še v Trubarjevem času imeti predvsem za jezikovnopragmatično danost, tj. za naravno (ne politično) skupnost govorcev slovenskega jezika. Meje njenega območja se niso ujemale z obzorji pokrajinskega domoljubja niti z mejami fevdalnih ali državnoupravnih enot (dežel).

Siloviti jezikovnopolitični val v 16. stoletju je bil versko motiviran (izdaja Dalmatinove Biblije je bila tudi jezikovnopolitično dejanje, saj so jo finančno podprli kranjski, koroški in štajerski deželni stanovi)(1) in mu je po zatrtju reformacijskega gibanja na večjem delu slovenskega ozemlja sledila močna oseka avtonomnih jezikovnopolitičnih pobud. Ko pa se je v drugi polovici osemnajstega stoletja z enotnim organiziranjem državne uprave avstrijskega cesarstva začelo v uradih in šolah načrtno vpeljevanje dominantnega jezika prestolnice (ta je bila zunaj slovenskega ozemlja) in ko se je to dogajanje v poznejših obdobjih postopoma obarvalo še z nemško ali italijansko ali madžarsko velikonacionalno ideologijo, je dotlej večinoma spontano življenje v slovenskem jeziku čedalje pogosteje prehajalo v politični boj za enakopravnost in formalizacijo domicilnega statusa tega jezika, za njegov vstop v urade in šole na upravnopolitično zaokroženem območju. To preraščanje jezikovne skupnosti v narodno skupnost je spremljalo zavestno in nepretrgano prizadevanje za razvoj jezikovnega korpusa (s celo vrsto slovnic in slovarjev), da bi z besedno, s slovnično in z izrazno podobo njegove knjižne zvrsti lahko dohiteval vse nove potrebe javne rabe, kakor so jih v tistem času že dohitevali drugi evropski jeziki, zlasti nemščina. Taka strategija se je celo nekaterim slovenskim izobražencem zdela preambiciozna (slovenščina, lahko tudi pokrajinska, naj bi bila po njihovem mnenju zadostna za sporazumevanje preprostega kmečkega ljudstva – za "višjo pismenost" pa nemščina), povzročala pa je tudi napetost in odkrite jezikovnopolitične spore z državnimi oblastmi v Avstro-Ogrski in pozneje Jugoslaviji ter nekaj resnih pretresov (npr. padec dunajske vlade zaradi državnozborskega izglasovanja proračunske postavke za paralelke s slovenskim in nemškim učnim jezikom v nižjih razredih celjske utrakvistične gimnazije leta 1895; odstranitev nemških javnih napisov na ljubljanskih lokalih leta 1908; ustanovitev slovenske univerze leta 1919; zatiranje slovenščine pod fašizmom ter skoraj popolno prepoved slovenščine pa tudi načrtovanje in deloma uresničevanje njene iztrebitve na nemškem okupacijskem območju med drugo svetovno vojno; sojenje četverici pred ljubljanskim vojaškim sodiščem leta 1988 v srbohrvaščini). Po drugi strani se je v tem boju izoblikoval občutek za knjižno slovenščino kot narodnozdruževalni in narodnoreprezentativni simbol; identifikacija z njo (in s slovensko kulturo sploh) naj bi vsaj deloma ublažila zavrtost pri uresničevanju bolj tlečih kot plamenečih slovenskih državotvornih idej. Kljub uvodoma omenjeni zahtevnosti geopolitičnega položaja ter kljub vsem zadržkom in izčrpavajočim zapletom (npr. fatalistično zatekanje v panslovansko utopijo, pokrajinska knjižnojezikovna izročila, demografske izgube zaradi izseljevanja, primeri zavestnega zapuščanja slovenščine zaradi uradniške, znanstvene, umetniške kariere) je omenjena strategija – z vizionarstvom in s skrajno požrtvovalnostjo nadarjenih posameznikov – pripeljala tudi do radikalnih premikov v statusnih razmerjih med jeziki: slovenščina je v enem stoletju postala eden izmed uradnih jezikov kranjskega deželnega zbora (1867), v dobrih dveh stoletjih – po pospeških in zastojih jugoslovanskega obdobja(2) – pa vsestransko razvit moderni jezik z ustavno določenim statusom edinega uradnega jezika samostojne države Republike Slovenije (s posebnostjo nekaterih območij v Prekmurju in Istri, kjer ima status uradnega jezika poleg slovenščine tudi madžarščina oziroma italijanščina) ter enega izmed uradnih jezikov Evropske unije (EU). Organiziranost slovenske jezikovne skupnosti se je zelo približala idealu enojezikovne narodne države 19. in 20. stoletja; ne samo uradno, temveč skoraj vse javno in zasebno sporazumevanje med prebivalci Republike Slovenije svobodno poteka v jeziku te skupnosti (posebne omembe je vredna tudi uveljavitev slovenščine pri katoliškem mašnem bogoslužju po drugem vatikanskem cerkvenem zboru). Republika Slovenija se je s slovenščino simbolno poudarjeno identificirala, ko je v spored osrednje slovesnosti ob razglasitvi državne osamosvojitve leta 1991 uvrstila recitacijo odlomka iz Brižinskih spomenikov.

Z demokratizacijo in državno osamosvojitvijo se je sociolingvistični položaj zelo spremenil. Poleg nadaljnjega razcveta na tradicionalnih področjih (npr. leposlovje) se je slovenščina popolnoma uveljavila tudi kot de facto državni jezik in njena raba se je razmahnila celo na tipično državotvornih področjih, ki so bila zanjo nekoč skoraj tabujska, npr. v vojski, carini, diplomaciji. Svojo izrazno moč, prožnost in razvojne možnosti uspešno izkazuje na starih in najnovejših področjih družbenega, znanstvenega in tehnološkega razvoja, slovenska država pa naj bi bila zanesljivo poroštvo za ohranitev in krepitev te usmeritve, da bi bila slovenščina ves čas na ravni sporazumevalnih potreb sodobne slovenske in širše družbe ter da bi se lahko uporabljala v vseh govornih položajih. Tako je po svoje res mogoče zagovarjati mnenje, da slovenščini ni šlo še nikoli tako dobro kakor zdaj, ter to mnenje dokazovati z navajanjem konkretnih projektov in dosežkov. Posebnega poudarka so pri tem vredni kar široka uveljavitev slovenščine v informacijsko-komunikacijski tehnologiji(3) in mobilni telefoniji vseh razvojnih generacij, naraščanje zanimanja za učenje slovenščine kot tujega jezika ter obsežno prevajalsko in terminološko delo pri prevzemanju pravnega reda EU (nalogo je opravila dotlej največja prevajalska služba v državni upravi, organizirana v Službi vlade RS za evropske zadeve – SVEZ).

Ob takih navdušujočih ugotovitvah pa ni mogoče prezreti manj svetle plati novega jezikovnega položaja: slovenski narod je z državno osamosvojitvijo sicer dobil možnost za celovito odločanje o statusu in korpusu narodnega jezika, tj. možnost suverenega jezikovnopolitičnega odločanja (postavljanja ciljev) ter načrtovanja(4) in izvajanja ukrepov za doseganje ciljev, vendar slovenski državni organi te možnosti niso izrabljali najbolj smotrno in prvih petnajst let samostojnosti je minilo brez celovite in kolikor toliko usklajene jezikovne politike na državni ravni. Namesto zavesti, da svoboda in suverenost pomenita tudi odgovornost, so nekateri menili, da je slovensko jezikovno vprašanje z državno osamosvojitvijo samodejno in dokončno rešeno ter da se bo raba slovenščine kot uradnega in dominantnega jezika vsega javnega sporazumevanja na območju Slovenije poslej urejala kot samoumevna že pod spontanim vplivom civilne družbe. Veliko nam pove dejstvo, da sestavljavci prvotnega predloga slovenske ustave leta 1991 sploh niso zapisali posebne določbe o slovenščini kot uradnem jeziku. Domače sporazumevalne potrebe in zunanji pritiski so potem v dobrem desetletju narekovali sprejetje razdrobljene in težko pregledne množice jezikovnih določb v številnih področnih zakonih, na marsikaterem področju pa so zaradi sporov med predstavniki dveh nasprotujočih si interesnih in nazorskih usmeritev kljub temu ostajale pravne in druge vrzeli ali nejasnosti. Pripravljanje Predloga zakona o javni rabi slovenščine (pred sprejetjem vsebinsko močno osiromašenega) se je zato vleklo osem let, njegovo sprejetje pa je učinkovalo predvsem kot simbolna pridobitev, tj. kot politično in medijsko dokaj odmeven dogodek v smislu ozaveščanja slovenskih državljanov ne le o odločilnosti slovenščine za izoblikovanje in ohranitev slovenske narodne identitete v preteklosti, temveč tudi o načelni pomembnosti te družbene dobrine za slovensko državo. Pričakovanega vsebinskega napredka v veljavi in javni rabi slovenščine je ZJRS prinesel malo (večinoma le povzema vsebino jezikovnih določb iz že prej veljavnih zakonov, končna različica 1. člena ne razglaša niti bistveno novega dejstva, da je slovenščina danes državni jezik), ostale so tudi težave pri izvajanju, pri skrbi za nedirektivne oblike jezikovnopolitične dejavnosti (svetovanje, organiziranje, subvencioniranje ipd.) ter pri usklajevanju dejavnosti in stališč institucionalnih nosilcev jezikovne politike in pri snovanju jezikovnopolitične strategije v spreminjajočih se zgodovinskih razmerah (demokratizacija, informacijska družba, globalizacija, evropski povezovalni procesi idr.).

Z vstopom Slovenije v EU se je povečala predvsem simbolna vloga slovenščine (prvič v zgodovini je postala eden izmed uradnih jezikov pomembne mednarodne organizacije, slovenski predstavniki lahko na zasedanjih Evropskega parlamenta ter nekaterih drugih ustanov in organov EU govorijo slovensko, Uradni list EU izhaja tudi v slovenščini, na spletnem portalu EU je mogoče izbrati tudi slovenščino ipd.), manj pa njena sporazumevalna vloga (slovenski državljani se lahko na organe in ustanove EU obračajo v slovenščini ter od njih prejemajo odgovore v slovenščini). Po drugi strani je pravni status slovenščine na samem območju Slovenije postal manj trden, zaradi bruseljskih smernic pa je bilo treba celo črtati ali "omehčati" vrsto zakonskih določb o prednostni rabi slovenščine v nekaterih uradnih oziroma javnih govornih položajih. Če Slovenija ne bi pravočasno sprejela in začela izvajati ustrezne jezikovnopolitične strategije in programa, bi se utegnile posledice ošibelega statusa slovenščine v procesih evropske regionalizacije, čezmejnega sodelovanja in togo pojmovanega načela o prostem pretoku blaga, oseb idr. stopnjevati, prostorsko zlasti v obmejnem pasu, področno pa zlasti v trgovini, znanosti in visokem šolstvu.

 Obstoj programskih zasnov jezikovne politike

Pomenljiva poteza jezikovnega položaja v Republiki Sloveniji je neobstoj celovite jezikovnopolitične strategije. Na območju države in v njeni okolici se uporablja veliko jezikov in za nemoteno javno sporazumevanje je treba določiti razmerja med njimi (javni interes – poslanstvo države). Potem ko je Inka Štrukelj že leta 1993 opozarjala na potrebo po jezikovnem načrtovanju ter strokovno izoblikovani in demokratično sprejeti jezikovni politiki(5), je morala Albina Nečak - #x0FC;k leta 2001 v sklepni besedi študije o jezikovni politiki v Sloveniji, posvečene predvsem vprašanjem jezikovnega izobraževanja ter statusa manjšinskih jezikov, opozoriti na dve plati tega vprašanja: "Čeprav v Sloveniji ni celovite listine o jezikovni politiki in jezikovnem načrtovanju, ki bi obsegala različne vidike jezika in sporazumevalne potrebe na vseh področjih slovenske družbe tako na lokalni in državni kakor tudi na širši regionalni in evropski ravni, je jezikovna politika na posameznih področjih dobro razvita. Obstaja razčlenjen načrt za jezikovno politiko v okoliščinah jezikovnega stika, in sicer s stališča načrtovanja statusa manjšinskih jezikov. Dejansko so zakonodajno in uradno sprejeti ukrepi za podporo jezika (dvojezični šolski modeli, čezmejni stiki z govorci maternih jezikov) pomagali zavarovati rabo manjšinskih jezikov na javnih področjih, to pa, kakor je pokazala raziskava, zagotavlja medgeneracijsko jezikovno kontinuiteto skupnosti. Vsaj na formalni ravni pa obstaja vrzel v določitvi posebnih pravic jezikovnih skupnosti, ki se selijo. Glede na načrte Slovenije o pridružitvi Evropski uniji bi pričakovali tudi temeljiteje pripravljeno politiko, zlasti jasnejše stališče do prihodnjih stikov slovenščine in drugih (sosednjih in evropskih) jezikov na raznih ravneh, dvostransko, regionalno (Alpe-Jadran), evropsko. V zadnjem času sta v Sloveniji opazna velik pritisk in močna podpora za poučevanje in učenje tujih jezikov /.../ Sočasno se je pokazalo, da je treba nujno ugotoviti sporazumevalne potrebe državljanov Slovenije ter pripraviti smotrno in pregledno jezikovno strategijo /.../"(6)

Programske prvine JP iz leta 1979(7) so zaradi časovnega odmika in korenito spremenjenih družbenih razmer malo uporabne. V listini Strategija Republike Slovenije v informacijski družbi (2003) se na široko govori o tehničnih, organizacijskih in vsebinskih vprašanjih (novi mediji, telekomunikacijske storitve, evropske digitalne vsebine, elektronsko poslovanje ipd.), o jeziku informacij in računalniških orodij pa nič. Jezikovnega vprašanja se izrecno dotika "krovna" strateška listina Strategija razvoja Slovenije (SRS, 2005), za njeno operativnost na tem področju pa bi bile potrebne določnejše in bolj poudarjene postavke; Resolucija o nacionalnem programu za kulturo (NPK, 2003) je navedla slovenski jezik, njegovo rabo in razvoj celo kot prvo splošno prioriteto ("Skrb za slovenski jezik mora zato ostati prva naloga kulturne politike."), vendar s skopo razčlembo ciljev in ukrepov (ena tipkana stran), brez zadostnega prikaza njihove vraščenosti med cilje in ukrepe na posameznih področjih javnega interesa za kulturo v ožjem pomenu besede (npr. uprizoritvene umetnosti, mediji, varstvo kulturne dediščine idr.) pa tudi brez opozorila na (so)odgovornost drugih resorjev oziroma vlade kot celote za jezikovno politiko. Ukrepi, predvideni po NPK:

"– koordiniranje jezikovne politike;

sprejetje zakona o javni rabi slovenskega jezika in skrb za njegovo udejanjanje;

pospeševanje dostopnosti knjige v slovenskem jeziku s spodbujanjem tako izvirne ustvarjalnosti kakor prevodne književnosti z namenom širiti in poglabljati bralno kulturo;

podpiranje programov in projektov za samostojno ugotavljanje funkcionalne pismenosti in za odpravljanje razlogov za primanjkljaj;

sodelovanje in povezovanje na področju znanosti in izobraževanja pri programih in projektih raziskovanja slovenskega knjižnega jezika, predvsem besediloslovja in leksike tako standardnega jezika kakor strokovnih terminologij; pospeševanje raziskovanja sociokulturnih razsežnosti rabe slovenskega jezika v vsem strnjenem prostoru slovenskega jezika;

pomoč pri poglabljanju vedenja o pravilih tvorbe besedil ter primernosti in povednosti rabe posameznih izrazil (lektoriranje, jezikovna pomagala, učenje pisanja);

posebna pozornost jezikovni rabi v medijih, pisnih, govornih ter splošnemu širjenju avdiovizualne kulture, kar vpliva na splošno govorno kulturo javnega sporazumevanja;

pospeševanje govornih uprizoritvenih umetnosti v slovenskem jeziku z izvirno slovensko dramatiko in prevajanjem dramskih del, podpiranje gledališke produkcije ter prenašanje te produkcije v različne medije;

ukrepi na področju knjižničnih dejavnosti, ki zvišujejo dostopnost knjižničnega gradiva in pospešujejo razvoj branja. Z njimi je namenjena vsa pozornost ohranjanju in razvijanju knjižničnih fondov, pa tudi skrbi za posodabljanje gradiva z elektronskimi publikacijami v slovenščini in digitalizacijo knjižne dediščine;

upoštevanje posebnosti rabe slovenskega jezika kot drugega jezika v ustavno določenih dvojezičnih okoljih;

pospeševanje vedenja o slovenščini kot drugem/tujem jeziku z vsemi potrebnimi podlagami."

Šesto leto po opozorilu na nujnost izdelave jezikovnopolitične strategije in sprejetja programa, po večkratnih dodatnih pobudah(8) ter po dveh letih slovenskega članstva v EU in veljavnosti ZJRS je potreba po sprejetju takega akta že žgoča, brez njega se nam je prav med pripravami na vstop v EU pripetilo nekaj absurdnih jezikovnopolitičnih potez (npr. odločanje o omejitvi vpisa na prevajalskem oddelku Filozofske fakultete ob očitno naraščajoči potrebi po prevajanju). Delež improvizacije pri določanju razmerij med jeziki, ki se uporabljajo na območju te države in v njenem okolju, ter pri zagotavljanju nemotenega javnega sporazumevanja se mora bistveno zmanjšati, za nadaljnje načrtovanje statusa in korpusa slovenščine v teh razmerah je potrebna dejavna jezikovna politika – ne centralistična, vendar z zadostnim usklajevanjem in izdelano strategijo, ki mora poleg ovrednotenja razmer obsegati dobro premišljeno vizijo, načela, prednostne cilje ter poti (ustrezne ukrepe, načine, naloge, nosilce nalog in finančna sredstva) za doseganje ciljev v določenem časovnem razponu. Ker razvoj prinaša množico nepredvidljivih okoliščin in sprememb, morajo sprejetju strategije in programa slediti tudi nenehno opazovanje razmer, spremljanje izvajanja ukrepov oziroma doseganja ciljev, sprotno odpravljanje pomanjkljivosti in hkratno reševanje novih problemov ter poročanje o tem in morebitni potrebnosti revizije ciljev ali ukrepov.

K izdelavi in sprejetju zadosti razčlenjene strategije in programskih ukrepov nas poleg določb 4. in 28. člena ZJRS priganjajo tudi jezikovnopolitične usmeritve in programske zasnove, postavljene na ravni EU (kot odziv nanje je zasnovana npr. Škiljanova študija o jezikovni politiki v kontekstu evropskih integracij(9)). Najvišji organi EU so v kontekstu Lizbonske strategije pripravili priporočila za evropski referenčni okvir osmih ključnih zmožnosti, ki naj bi jih razvil vsak državljan, in med temi zmožnostmi sta na prvih dveh mestih seznama sporazumevanje v maternem jeziku ter sporazumevanje v tujih jezikih. Evropska komisija s svojega vidika opozarja države članice na potrebo po načrtih, "ki bodo uskladili in usmerili ukrepe za spodbujanje večjezičnosti pri posameznikih in družbi na splošno. Ti načrti bi morali določiti jasne cilje za poučevanje jezikov v različnih fazah izobraževanja, spremljati pa bi jih moralo stalno prizadevanje za večjo ozaveščenost o pomenu jezikovne raznolikosti."

(Iz Sporočila komisije Evropskemu svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu gospodarsko-socialnemu odboru in Odboru regij, COM (2005) 596.) Poleg samoumevne skrbi za učenje državnega jezika bi bilo treba ustrezno upoštevati poučevanje regionalnih in manjšinskih jezikov, priseljencem pa zagotoviti priložnost, da se naučijo jezika države gostiteljice, in jim hkrati omogočiti gojitev njihovega maternega jezika.

 Ovrednotenje razmer za jezikovno strategijo (USIN)

 Strategija

 Vizija

Republika Slovenija sprejema slovenščino kot podedovano kulturno dobrino ter ji kot bogato razvitemu maternemu jeziku velike večine svojega prebivalstva priznava domicilni položaj in položaj državnega jezika. Država z ustreznimi ukrepi in dejavnostmi zagotavlja kot svojo strateško odgovornost nadaljnji razvoj in rabo slovenščine na vseh področjih javnega življenja znotraj svojih meja pa tudi v mednarodnih stikih. Slovenski javni prostor naj ostane enojezičen oziroma na ustavno določenih območjih dvojezičen (z italijanščino oziroma madžarščino); dodatno se upošteva potreba po nekaterih sporočilih tudi v drugih jezikih, vendar tako, da ima slovenščina zmeraj simbolno prednost.

Temeljna usmeritev dejavne jezikovne politike je zato razvijanje jezikovne zmožnosti v državnem jeziku ter jezikovne zavesti, potrebne za osebnostno rast in sporazumevalno učinkovitost državljanov v družbi znanja. S tem namenom in v demokratičnem duhu država podpira tudi učenje tujih jezikov in sporazumevalno usposabljanje vseh v maternem jeziku. Zagotavljala bo znanstvenoraziskovalno spremljanje jezikovnega življenja, izpopolnjevanje knjižne slovenščine, razvoj sodobne jezikovne infrastrukture ter zadostno pravno urejenost jezikovnih pravic in dolžnosti posameznikov in skupnosti.

Slovenija se zavezuje, da bo podpirala rabo slovenščine tudi med Slovenci zunaj svojih državnih meja in da bo v slovenščini izražene vsebine širila tudi v dejanskem in virtualnem mednarodnem prostoru ter tako uveljavljala svojo jezikovno izvirnost kot nepogrešljivo sestavino evropske kulturne raznolikosti.

 Načela

Strategija razvoja Slovenije (SRS) kot krovna strateška listina postavlja v ospredje "celovito blaginjo vsakega posameznika ali posameznice", zato se ne osredinja samo na gospodarska vprašanja, "temveč vključuje socialna, zdravstvena, kulturna, okoljska, politična in pravna razmerja" in kot taka "predstavlja strategijo trajnostnega razvoja", hkrati pa poudarja, da morajo biti področne razvojne strategije, državni ("nacionalni") programi in druge razvojne listine v svojih vsebinskih določitvah skladni s splošnimi usmeritvami krovne listine. Za oblikovanje državnega jezikovnopolitičnega programa je torej vsebinska navezava na krovno listino načelno zavezujoča. V SRS se jezik izrecno upošteva v zadnjem podpoglavju pete (zadnje) razvojne prioritete ("Razvoj nacionalne identitete in kulture"), vendar večinoma le implicitno (kot najbrž samoumevna sestavina pojma "kultura"); njegovo izrecno omembo v iztočnici "aktivnosti za afirmacijo slovenskega jezika (MzK, stalno)" pojmujemo kot splošnejšo različico prednostnega cilja iz NPK ("kontinuirano pospeševanje razvoja slovenskega jezika v javnem življenju slovenske družbe"), ne pa kot omejevanje resnične skrbi za uveljavljanje slovenščine na kulturniški rezervat (medtem ko naj bi se na drugih področjih podrejala "višjim ciljem", npr. doseganju ciljev mednarodne mobilnosti in sodelovanja na področjih inovacijskega sistema).

Določanje ciljev nacionalnega programa s celovito jezikovnopolitično strategijo mora torej pri navezovanju na omenjeno iztočnico iz SRS ("aktivnosti za afirmacijo slovenskega jezika /MzK, stalno/") iskati tudi sozvočje z NPK in njegovim samostojnim, od tržne logike neodvisnim humanizacijskim smislom ter upoštevati še morebitne napetosti v razmerjih do drugih področnih politik. To pa pomeni:

izhajati je treba iz resničnih razmer (gl. podpoglavje 3.2 Ovrednotenje razmer za jezikovno strategijo) ter iz avtentičnih sporazumevalnih potreb in pravic državljanov Slovenije in iz potreb slovenske družbe kot celote na državni, meddržavni, regionalni in evropski/svetovni ravni(10); splošna potreba je kakovostno sporazumevanje(11) v zasebnem, delovnem in javnem življenju, torej posameznikova sporazumevalna zmožnost (funkcionalna pismenost) ter prožno kodno preklapljanje pri pridobivanju, ustvarjanju, uporabi in posredovanju znanja (v družbi znanja), temu pa se pridružujejo potrebe po izrazni inovativnosti, osebnostnem razvoju, socialni vključenosti, krepitvi družbene kohezivnosti in blažitvi enostranskih učinkov mobilnosti na globalizacijskem prepihu (zakoreninjenost v domači kulturi kot izhodišče za odprtost v svet); razvrstiti in preslikati jih je mogoče kot splošne cilje in prednostne naloge (javni interes) na podlagi dolgoročnih usmeritev jezikovnopolitične dejavnosti, navedenih v 4. členu ZJRS (gl. v nadaljevanju – podpoglavje 3.3.3);

cilji naj uravnoteženo predstavljajo simbolno (vrednotno, identifikacijsko) in praktično (sporazumevalno in spoznavno) vlogo jezika; simbolno vlogo je treba v slovenskih razmerah včasih vzdrževati tudi takrat, kadar se zdi komu s praktičnega stališča popolnoma "nekoristna" ali celo škodljiva "administrativna ovira" prostemu pretoku blaga, storitev, znanja in oseb;

omogočajo naj čim doslednejše uveljavljanje pravice posameznika (državljana, porabnika, delavca, študenta idr.) do dobre obveščenosti v njegovem domačem jeziku; posameznik/porabnik je nasproti interesom multinacionalk na trgu/v javnosti šibkejša stranka (izrek "Kupec je kralj" je največkrat le fraza), zato mu mora država/zakonodajalec s posebnimi predpisi zagotoviti enakopravnost oziroma varstvo pravic in interesov;

pomenijo naj odločno zavračanje teorije ali prakse "talilnega lonca" (te teorije si danes v Evropi sicer nihče ne upa uradno razglašati s tem izrazom, prakticira pa se kot absolutizacija načela prostega pretoka ob hkratnem nasprotovanju tvorbi nevtralizacijskih mehanizmov v posamezni državi) ter potrjevanje jezikovne raznolikosti kot kulturnega bogastva Evrope in človeštva; v 21. stoletje smo vstopili kot samostojna država z lastnim, notranje bogato razčlenjenim in prožnim modernim jezikom, svojo jezikovno samobitnost in svoj tip jezikovnega načrtovanja (s težiščem na razvijanju novih izraznih možnosti iz domačega izročila) pa hočemo odgovorno uveljavljati tudi v Evropski uniji; slovenski prispevek k skupni evropski identiteti naj ne bo v pasivnem prilagajanju unifikacijskim silnicam, temveč v zahtevi po uveljavljanju svoje izvirnosti in posebnosti kot nepogrešljive sestavine evropske kulturne raznolikosti; "Družba, ki temelji na samospoštovanju in prepoznavnosti, pa mora v razvoj vključiti svoje lastne kulturne izkušnje in vzorce." (Iz Operativnega programa za kulturo.);

pomenijo naj zavračanje in premagovanje vulgarnega ekonomizma v razmerju do slovenskega jezika in kulture kot tržnih kategorij ("tiskanje slovenskih plakatov se ne izplača", "prevajanje je drago", "zahteva po slovenskih nalepkah ovira prosti pretok blaga", "elektronskega prevajalnika za mali slovenski trg ni smiselno razvijati" ipd.); zavedati se je treba, da prostorska in demografska šibkost slovenske jezikovne skupnosti pomeni trajno negotovost pri doseganju tržne rentabilnosti založniških, gledaliških idr. projektov v slovenščini ter pri raziskovalnem in razvojnem dohitevanju novih tehničnih možnosti jezikovne rabe, te težave pa je mogoče premagovati samo z ustvarjalno kakovostjo, povezovanjem z drugimi sektorji in z zavestnimi državnimi posegi (tudi finančnimi!);

pomenijo naj včlenjevanje skrbi za jezik v vse delne politike, ki vplivajo na javno sporazumevanje (načelo ozaveščanja), ter podpiranje rabe in razvoja slovenščine na vseh področjih: javna uprava, gospodarsko poslovanje, množična občila, umetnostno ustvarjanje, izobraževanje, zdravstvo, obramba in zaščita, znanost (tako humanistika in družboslovje kakor tudi naravoslovne in tehnične vede) idr. – načelo celovitosti(12); pri tem je treba upoštevati posebnosti področij ter okoliščine;

določeni naj bodo tako, da skrb za jezik ne bo omejena na ministrstvi za šolstvo in kulturo, temveč se mora pri njihovem uresničevanju izkazovati soodgovornost vseh vladnih resorjev in vsakokratne vlade kot celote (drugi odstavek 28. člena ZJRS: "Za izvajanje nacionalnega programa skrbi Vlada Republike Slovenije.") pa tudi organov drugih vej oblasti; omogočati se mora sodelovanje civilnodružbenih skupin (društev, gibanj, verskih skupnosti ipd.), javnega in zasebnega sektorja, predvsem pa udeležba stroke pri snovanju jezikovnopolitičnih ukrepov (ne da bi stroka pomenila alibi za politiko oziroma da bi odločala namesto politike);

napeljujejo naj predvsem k jezikovni ustvarjalnosti ter k samozavestnemu in sprotnemu uveljavljanju slovenščine na vseh tradicionalnih in novih področjih jezikovne rabe, ki se odpirajo z duhovnim, družbenim in tehnološkim razvojem ("Nekompletni razvoj je nerazvoj."(13), ne pa k pasivnemu ohranjanju statusa in korpusa slovenščine ter krčevitemu zapiranju pred vsemi tujimi izzivi; varovalne vloge strategije ne zanikamo, jo pa relativiziramo in podrejamo ustvarjalnim nagibom;

pripomorejo naj k udejanjanju skupnega slovenskega kulturnega prostora (skrb za Slovence zunaj meja Slovenije ne izhaja le iz solidarnostnega upoštevanja njihovih sporazumevalnih in drugih življenjskih potreb, temveč tudi iz potreb in interesov prebivalstva Slovenije – blažitev občutka prostorske omejenosti in demografske šibkosti, kulturni stiki, gospodarsko sodelovanje, turizem ipd.);

postavljeni naj bodo v jasno razmerje (pritrjevalno, dopolnjevalno ali kritično) do ciljev že sprejetih državnih razvojnih programov in drugih strateških listin (razčistiti je treba, ali sta uveljavljanje in poln razvoj slovenščine danes res priznana za strateško postavko slovenske države);

biti morajo skladni z veljavno ustavno in zakonsko ureditvijo (tudi ko gre za nove zakonodajne pobude);

omogočajo naj operativno preverljivost svoje uresničenosti (oziroma merljivost stopnje uresničenosti).

 Cilji

"Kontinuirano pospeševanje razvoja slovenskega jezika v javnem življenju slovenske družbe" (NPK) oziroma "aktivnosti za afirmacijo slovenskega jezika" (SRS) pomenijo usklajeno skrb slovenske države za kulturno, politično, ekonomsko in komunikacijsko razsežnost jezikovne rabe. Ta skrb se uresničuje z dejavno jezikovno politiko in njenimi prednostnimi cilji na štirih področjih, določenih v 4. členu ZJRS:

I. področje – "zagotovitev pravnih podlag jezikovne rabe" – prednostna cilja: 1. popolnejši in trdni predpisi o jezikovni rabi; 2. učinkovitejši nadzor nad izvajanjem predpisov o rabi jezika;

II. področje – "znanstvenoraziskovalno spremljanje jezikovnega življenja" – prednostni cilji: 3. boljša povezanost in usklajenost delovanja vseh nosilcev sociolingvistične vednosti in politične moči na državni ravni; 4. dober pregled nad uresničevanjem sprejete jezikovnopolitične strategije z možnostjo popravkov; 5. opis sodobne norme slovenskega knjižnega jezika;

III. področje – "širjenje jezikovne zmožnosti" – prednostni cilji: 6. splošna okrepitev jezikovne zmožnosti v maternem jeziku; 7. smotrnost pri učenju in rabi tujih jezikov; 8. celovita pripravljenost slovenskih govorcev na izzive v domačem, evropskem in svetovnem sporazumevalnem prostoru;

IV. področje – "razvoj in kultura jezika" – prednostni cilji: 9. uveljavljanje slovenščine na tradicionalnih in novih področjih, ki jih odpira družbeni in tehnološki razvoj; 10. utrditev slovenščine v slovenskem visokem šolstvu in znanosti; 11. višja sporazumevalna kultura v družbi; 12. dejavnejša vloga Slovenije pri oblikovanju jezikovnopolitične usmeritve Evropske unije.

Za doseganje ciljev, predstavljenih v podpoglavju 3.3.3 Cilji, je potreben obsežen sistem ukrepov in dejavnosti. Ukrep je taka oblika jezikovnopolitičnega urejanja, pri kateri se z enkratno uporabo sredstev moči/oblasti odločno poseže v jezikovni položaj, da bi se sprožil dogajalni tok v zaželeno smer jezikovne rabe (v doseganje načrtovanega cilja), dejavnost pa je trajnejše izvajanje opravil za ohranjanje ali postopno spreminjanje razmer na določenem področju jezikovne rabe. Te oblike urejanja ločujemo po vrstah sredstev moči in načinih njihove uporabe oziroma po vrstah izvajanih opravil (npr. spodbujevalne, predpisovalne, upravne, finančne, strokovne, politične, programske, organizacijske, kadrovske, tehnične itn.). Nekatere oblike so za doseganje načrtovanih ciljev načelno primernejše, učinkovitejše, gotovo pa si jezikovnopolitični cilji in zanje potrebni ukrepi/dejavnosti niso v razmerju "ena proti ena", temveč je za dosego istega cilja navadno mogočih ali celo nujnih več različnih ukrepov/dejavnosti – in obrnjeno: isti ukrep/dejavnost lahko pripomore k doseganju več ciljev. Zato v naslednjem pregledu načrtujemo nekatere vrste ukrepov/dejavnosti po večkrat (za razne cilje), pri odločanju o njihovi dejanski primernosti pa je treba upoštevati vsakokratne okoliščine, ne togo slediti izključevalnemu načelu (ali – ali).

 Pregled ukrepov in dejavnosti

Nekateri ukrepi in dejavnosti so po sestavi enoviti, tako da jih je mogoče za operativno konkretizacijo "prekvalificirati" v eno nalogo (v pregledu je tedaj zapisano "Naloga: isto.") z enim politično odgovornim nosilcem (državnim organom, npr. Nosilec: Ministrstvo za šolstvo in šport.") in enim operativnim izvajalcem naloge (npr. Izvajalec: Zavod za šolstvo). Drugi ukrepi so razčlenjeni na več nalog, porazdeljenih raznim nosilcem oziroma izvajalcem in razvrščenih v razna obdobja (roki so praviloma določeni do leta 2011, vendar to ne pomeni, da bodo do takrat vsi cilji v celoti doseženi – uresničevanje nekaterih se bo moralo nadaljevati z ukrepi oziroma nalogami v naslednjem programskem obdobju), na koncu pa je pri vsakem ukrepu navedeno, ali bodo za izpeljavo nalog potrebna posebna (dodatna, doslej nenačrtovana) sredstva iz državnega proračuna ("Proračun: da/ne."). Če je nosilec že sam tudi neposredni (operativni) izvajalec naloge, se izvajalec ne omenja posebej. Ker naj bi izbira konkretnih izvajalcev v številnih primerih potekala prek javnih razpisov in podobnih zakonsko predpisanih postopkov, so izvajalci v tem programu praviloma navedeni le na splošno (npr. Izvajalec: izbrana raziskovalna ustanova), ne z lastnim imenom.

 I. področje: zagotovitev pravnih podlag jezikovne rabe

Za popolnejše in trdne predpise o jezikovni rabi (1. cilj):

Odprava ugotovljenih vrzeli, nejasnosti in drugih pomanjkljivosti v veljavnih zakonih, uredbah, pravilnikih in drugih predpisih o rabi jezika.

Naloge: noveliranje ZUJIK (slovenščina kot postavka javnega interesa za kulturo), ZJRS in ZVPot, sprejetje Zakona o skladu za knjigo ter izdaja potrebnih podzakonskih predpisov (za vpeljavo študijskega predmeta "strokovno-znanstvena slovenščina" v visokem šolstvu po zadnjem odstavku 8. člena ZVŠ), za pravno ureditev lektorskega, prevajalskega in tolmaškega poklica (pridobitev statusa samostojnega kulturnega delavca idr.), za določitev potrebnega znanja slovenščine po 7. členu ZJRS idr.). Nosilca: za zakone Vlada RS in Državni zbor RS, za podzakonske predpise vlada in pristojna ministrstva. Roki: ZVPot 2007, ZUJIK 2007, Zakon o skladu za knjigo 2007, ZJRS 2009, podzakonski predpisi o lektorstvu in o potrebnem znanju slovenščine 2007, za študijski predmet 2009. Proračun: za noveliranje zakonov ne, za izvajanje podzakonskih predpisov da.

Nasprotovanje nadaljnjemu izrivanju slovenščine iz področnih zakonov in programov.

Naloga: odločno vztrajanje pri zakonskem pogojevanju rabe tujega učnega jezika v visokošolskem izobraževanju z vzporednim izvajanjem istih študijskih programov v slovenščini in z neizpodbitno pravico slovenskih študentov do opravljanja izpitov in drugih obveznosti v slovenščini. Nosilca: MzK in vladna komisija. Rok: trajno. Proračun: ne (o dodatnih proračunskih izdatkih bi morali razmišljati predlagalci izvajanja študijskih programov še v tujem jeziku – za izvajanje programov v slovenščini so bila sredstva zagotovljena že doslej).

Izvajanje nacionalnega programa za jezikovno politiko.

Naloge: isto. Nosilci: Vlada RS in ministrstva, Državni zbor RS. Rok: 2007. Proračun: za sprejem programa ne, za izvajanje da.

 Redno delovanje vladne komisije za presojo novih predpisov in državnih programov (medresorsko usklajevanje jezikovne politike na podlagi 27. člena ZJRS).

Naloge: isto. Nosilca: Vlada RS in vladna komisija. Rok: 2007. Proračun: ne.

Za učinkovitejši nadzor nad izvajanjem predpisov o rabi jezika (2. cilj):

Močnejše samoiniciativno odzivanje inšpekcijskih služb na primere kršenja predpisov o rabi jezika.

Naloga: nadzor in hitro odzivanje na področjih oglaševanja, navodil za uporabo izdelkov, javnih napisov, javnih prireditev idr. Nosilci: ministrstva. Izvajalci: zlasti Tržni inšpektorat RS, Inšpektorat RS za kulturo in medije. Rok: trajno. Proračun: ne.

Pobude ozaveščenih posameznikov in organov za inšpekcijsko ukrepanje v opaženih primerih kršenja predpisov.

Nalogi: obveščanje javnosti o tej možnosti (navajanje naslovov inšpekcijskih služb ipd.), ozaveščanje. Nosilec: MzK (Sektor za slovenski jezik). Izvajalci: šole, mediji in potrošniške organizacije. Rok: trajno. Proračun: ne.

Sprotno medijsko odzivanje na aktualne pojave v javni rabi jezikov.

Naloge: objavljanje poročil, komentarjev in pisem bralcev o "incidentih", tiskovne konference. Nosilec: MzK – Sektor za slovenski jezik. Izvajalci: uredništva tiskanih in elektronskih množičnih občil. Rok: trajno. Proračun: ne.

 Upoštevanje jezikovne problematike v letnih delovnih načrtih in poročilih pristojnih inšpekcijskih služb.

Naloge: isto. Nosilci: inšpekcijske službe. Rok: vsako leto. Proračun: ne.

Razčlemba letnih poročil o inšpekcijskih ukrepih na jezikovnem področju.

Naloge: isto. Nosilec: MzK – Sektor za slovenski jezik. Rok: vsako leto. Proračun: ne.

 II. področje: znanstvenoraziskovalno spremljanje jezikovnega življenja

Za boljšo povezanost in usklajenost delovanja vseh nosilcev sociolingvistične vednosti in politične moči na državni ravni (3. cilj):

Navezava in okrepitev stikov med predstavniki institucionalnih jezikovnopolitičnih akterjev za usklajevanje ciljev in dejavnosti.

Naloge: objava spletnih naslovov vseh virov in dejavnikov JP v Sloveniji na spletni strani Sektorja za slovenski jezik, medsebojno obveščanje in sodelovanje omenjenih akterjev. Nosilci: MzK (Sektor za slovenski jezik) ter druga ministrstva in zavodi. Rok: 2007. Proračun: ne.

Zagotovitev demokratičnega foruma za razpravo o jezikovnopolitičnih vprašanjih.

Naloga: prirejanje javnih strokovnih srečanj o aktualnih jezikovnopolitičnih vprašanjih. Nosilec: MzK – Sektor za slovenski jezik. Rok: 2007. Proračun: da.

Priprava in objavljanje skupnih stališč glede ciljev, ukrepov in nalog iz nacionalnega programa za JP ter njihovega uresničevanja.

Naloga: izjave o aktualnih jezikovnokulturnih in jezikovnopolitičnih vprašanjih. Nosilec: "Demokratični jezikovni forum". Rok: 2007. Proračun: da.

 Oblikovanje delnih (sektorskih) jezikovnopolitičnih programov oziroma strategij, izpeljanih iz nacionalnega programa za JP.

Naloga: isto. Nosilci: ministrstva in drugi nosilci odgovornosti po področjih. Rok: 2007. Proračun: ne.

Ekspertize in uporabne raziskave (ciljni raziskovalni programi – CRP) o posameznih vprašanjih jezikovnega položaja (npr. čim natančnejša določitev pojma javna raba jezika, analiza univerzitetnih pravilnikov o učnem jeziku in učbenikih, priljubljenost maternega jezika kot šolskega predmeta, stališča ljudi do neslovenskih imen lokalov in javnih napisov, dvojezičnost na območjih avtohtonih manjšin v Sloveniji in zamejstvu), urejenost jezikovne rabe v slovenskih enotah mednarodnih vojaških misij in mednarodnih vojaških vaj, sistematično spremljanje jezikovnopolitičnih in jezikovnokulturnih implikacij širših družbenih in gospodarskih procesov (npr. regionalizacije, bolonjskih reform, prostega pretoka blaga in storitev, načrtovanja velezabaviščnih parkov) idr.

Naloge: javni razpisi in javni pozivi, financiranje, predstavitev ugotovitev. Nosilci: ministrstva. Izvajalci: raziskovalne organizacije (inštituti, univerze), usposobljeni posamezniki. Rok: trajno. Proračun: da.

Za dober pregled nad uresničevanjem sprejete jezikovnopolitične strategije in za njene popravke (4. cilj):

Dokumentacijsko središče za spremljanje jezikovnega položaja.

Naloge: ustanovitev posebnega oddelka v centru INDOK na MzK, zbiranje podatkov iz inšpekcijskih, medijskih in drugih poročil, znanstvenih raziskav in drugih virov, vodenje podatkovnih zbirk (npr. seznama ustanov in posameznikov, ki se ukvarjajo s terminologijo), navezava na "evropski jezikovni prikazovalnik" (pobuda EFNIL), skrb za dostopnost podatkov. Nosilec: MzK (Sektor za slovenski jezik in center INDOK). Rok: 2008. Proračun: da.

Redna letna poročila o izvajanju zakonskih določb o jezikovni rabi (26. člen ZJRS) in uresničevanju nacionalnega programa za jezikovno politiko.

Naloge: priprava, obravnava in sprejemanje poročil. Nosilci: MzK (po zakonu), Vlada RS in Državni zbor RS. Rok: vsako leto. Proračun: ne.

Uvrstitev jezikovne politike med področja redne pozornosti najvišjih kulturnopolitičnih forumov.

Naloge: isto. Nosilca: Nacionalni svet za kulturo ter Strateški svet za kulturo, izobraževanje in znanost pri Vladi RS. Rok: 2007. Proračun: ne.

 Kadrovska in organizacijska okrepitev institucionalnih nosilcev JP ter jasen dogovor o razmejitvi njihovih nalog in pristojnosti.

Naloge: razpisovanje ustreznega števila in razmestitve študijskih mest na slovenističnih, prevajalskih in drugih jezikoslovnih ipd. študijskih smereh, ustrezna sistemizacija delovnih mest v javni upravi. Nosilci: MVZT, MzK in Vlada RS. Rok: 2007–2011. Proračun: da.

Sociolingvistično raziskovanje sodobnega jezikovnega položaja in jezikovne politike; v povezavi s spremljanjem ("monitoringom") sprememb v prostoru posebna pozornost spremljanju jezikovnih navad prebivalstva v obmejnem pasu.

Naloge: isto. Nosilca: Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, Ministrstvo za okolje in prostor. Rok: takoj, trajno. Proračun: da.

Za opis sodobne norme slovenskega knjižnega jezika (5. cilj):

Poglabljanje vednosti o novejših teoretičnih usmeritvah v jezikoslovju.

Naloge: udeležba na mednarodnih znanstvenih srečanjih, prevajanje tujih del o besediloslovju, jezikovni pragmatiki, korpusnem jezikoslovju, spoznavnem jezikoslovju in drugih vejah sodobnega jezikoslovja, štipendije za študijsko izpopolnjevanje v tujih raziskovalnih središčih, naročanje najnovejših jezikoslovnih publikacij idr. Nosilec: MVZT. Izvajalci: univerze in inštituti, posamezniki. Rok: trajno. Proračun: da.

Nadaljnje izpopolnjevanje in usklajevanje ter spletna dostopnost jezikovne infrastrukture (omrežja besedilnih korpusov slovenščine idr.).

Naloge: isto. Nosilci: MVZT, MŠŠ, Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (JARRS). Izvajalci: raziskovalne in razvojne organizacije (inštituti, univerze, podjetja, založbe). Rok: trajno. Proračun: da.

Sinhrone in diahrone raziskave slovenskega jezika.

Naloge: izvajanje raziskav po sistemskih ravninah in objavljanje rezultatov, raziskovanje zgodovine slovenskega jezika s poudarkom na pojasnjevanju pojavov in dilem, pomembnih za sodobni jezik in jezikovno politiko. Nosilca: MVZT, JARRS. Izvajalci: izbrane raziskovalne ustanove in posamezniki. Rok: trajno. Proračun: da.

 Reševanje aktualnih vprašanj jezikovne in besedilne standardizacije ter izpopolnjevanje in prenavljanje kodifikacije.

Naloge: razkrivanje in uzaveščanje morebitnih premikov v razmerjih med jezikovnimi zvrstmi in presoja njihove knjižne normodajalnosti (narečje, pogovorni jezik, sleng – knjižni jezik; jezik elektronskih sporočil, blogov, SMS-ov) idr.; vrednotenje primernosti in povednosti posameznih jezikovnih izrazil na podlagi podatkov iz reprezentativnih besedilnih in govornih korpusov in drugih jezikovnih virov, stališče do pisnega podomačevanja lastnih imen iz nelatiničnih pisav, stališče in standardizirane rešitve, kadar tehnične naprave ne morejo prikazovati črk s strešicami, stališče do seksistične ekstenzivnosti pri navajanju spolskih različic poimenovanj za poklice in funkcije v uradnih besedilih (državljani in državljanke, poslanci oziroma poslanke, voznik ali voznica) idr. Nosilca: MVZT, JARRS. Izvajalci: raziskovalne organizacije in posamezniki v sodelovanju s širšo strokovno javnostjo. Rok: trajno. Proračun: da.

Raziskovanje kontaktnih oblik jezika in sporazumevanja (posebnosti jezika priseljencev, gostujočih delavcev, azilantov ipd.).

Nalogi: razčlenjevanje interferenc, omejeni kod, uporaba ugotovitev pri sestavljanju specializiranega učnega in vadbenega gradiva. Nosilca: JARRS, MŠŠ. Izvajalci: izbrane raziskovalne ustanove. Rok: trajno. Proračun: da.

Standardizacija romskega jezika v Sloveniji.

Naloge: nadaljevanje standardizacije na podlagi opravljenih opisov govorne norme prekmurske in dolenjske romske skupine, izbira in popularizacija skupnih oziroma usklajenih oblik, upoštevanje dosegljivega pisnega gradiva, kontrastiranje s slovenščino, urejanje gradiva za knjižno izdajo slovnice in slovarja. Nosilca: MVZT, MŠŠ v sodelovanju z Zvezo Romov Slovenije. Izvajalci: domače in tuje univerzitetne organizacije. Rok: 2007. Proračun: da.

Standardizacija slovenskega znakovnega jezika za gluhe.

Naloge: nadaljevanje dela na podlagi opisov znakovnega jezika v slovenski skupnosti gluhih in naglušnih, izbira usklajenih kretenj, pojasnjevanje razmerja do govorne in pisne sestave knjižne slovenščine, priprava priročnika. Nosilca: MVZT, MŠŠ. Izvajalec: strokovno usposobljeni zavod. Rok: 2010. Proračun: da.

 III. področje: širjenje jezikovne zmožnosti