Pravilnik o specializacijah zdravstvenih delavcev in...

1613. Pravilnik o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev

Na podlagi drugega odstavka 68. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 26/92 – popr., 45/94 – odl. US, 37/95, 8/96, 59/99 – odl. US, 90/99, 98/99 – ZZdrS, 31/00, 36/00 – ZPDZC, 45/01, 86/02 – ZOZPEU, 135/03 – odl. US in 2/04) izdaja minister za zdravje

P R A V I L N I K
o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Ta pravilnik določa vrste, trajanje in vsebino specializacij zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev z univerzitetno in visoko strokovno izobrazbo (v nadaljnjem besedilu: specializanti), pogoje in postopke odobritve ter potek specializacije, imenovanje izpitne komisije in način opravljanja specialističnega izpita.

Ta pravilnik se ne uporablja za zdravnike in doktorje dentalne medicine.

2. člen

Specializacija je posebna oblika strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja, ki je potrebna za opravljanje zahtevnejših nalog na posameznih ožjih strokovnih področjih zdravstvene dejavnosti.

Potrebe po specializacijah v mreži javne zdravstvene službe vodi Ministrstvo za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) na podlagi podatkov, ki mu jih izvajalci javne zdravstvene službe, poklicne zbornice in strokovna združenja posredujejo do konca oktobra za naslednje leto.

3. člen

Specializacija traja najmanj eno leto in največ štiri leta.

Specializacija, ki traja štiri leta se lahko na predlog glavnega mentorja skrajša za največ šest mesecev.

4. člen

Specializacija obsega pridobivanje teoretičnih znanj in praktično usposabljanje v skladu s programom specializacije in se zaključi s specialističnim izpitom.

5. člen

Vrste, programe specializacij in njihovo trajanje ter potrebno dobo opravljenega dela v zdravstveni dejavnosti določi minister, pristojen za zdravje (v nadaljnjem besedilu: minister) v sodelovanju s katedrami ustreznih fakultet in visokih strokovnih šol ter pristojnimi razširjenimi strokovnimi kolegiji in jih objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

V programu specializacije se določi:

-

vsebina in trajanje posameznih delov specializacije,

-

obseg znanja in veščine ter druge zahteve, ki jih mora specializant osvojiti do zaključka specializacije.

6. člen

Specializacija se opravlja v enem ali več zdravstvenih zavodih in pri zasebnih zdravstvenih delavcih, ki jih v skladu s pravilnikom o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati zdravstveni zavodi ali zasebni zdravstveni delavci za izvajanje programov pripravništva, sekundariata in specializacije (Uradni list RS, št. 25/93, 2/99, 98/99 – ZZdrS in 110/00), pooblasti minister, tako da ima specializant zagotovljeno možnost za pridobivanje potrebnega obsega znanja in veščin določenega ožjega strokovnega področja zdravstvene dejavnosti.

II. ODOBRITEV SPECIALIZACIJE

7. člen

Specializacija se lahko odobri specializantu, ki je opravil strokovni izpit in potrebno dobo dela v zdravstveni dejavnosti v skladu s programom specializacije.

8. člen

Specializacijo odobri minister na predlog delodajalca, kjer je specializant zaposlen, če gre za specializanta, ki ni zaposlen, pa na njegov predlog.

Vlogi iz prejšnjega odstavka je potrebno priložiti dokumentacijo, iz katere je razvidno, da specializant izpolnjuje pogoje za odobritev specializacije iz prejšnjega člena.

9. člen

V odločbi o specializaciji minister določi vrsto specializacije, začetek in glavnega mentorja.

Odločba iz prejšnjega odstavka se pošlje specializantu, delodajalcu oziroma zasebnemu zdravstvenemu delavcu, pri katerem bo specializant v delovnem razmerju, glavnem mentorju in Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije.

Specializant prejme poleg odločbe tudi "List specializanta", ki vsebuje bistvene podatke o specializantu in poteku specializacije in je v prilogi tega pravilnika.

10. člen

Na podlagi odločbe iz prvega odstavka prejšnjega člena skleneta specializant in delodajalec pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih.

11. člen

Ministrstvo vodi evidenco odobrenih in opravljenih specializacij.

III. MENTORSTVO

12. člen

Glavni mentor je odgovoren za podrobno določitev posameznih delov specializacije na podlagi programa specializacije ter za spremljanje in pravilno izvajanje celotne specializacije.

Posamezne dele specializacije vodijo, spremljajo in nadzorujejo neposredni mentorji, ki jih določi glavni mentor.

13. člen

Naloge glavnega mentorja so:

-

razporeja specializante na dela in naloge v skladu s programom specializacije,

-

usklajuje in nadzira potek specializacije,