Odločba o odpravi 13. člena uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katere je zavezanec Slovenski odškodninski sklad

519. Odločba o odpravi 13. člena uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katere je zavezanec Slovenski odškodninski sklad

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Borisa Pavšlarja iz Kranja, Borisa Sancina iz Trsta, Štefanije Šulek iz Maribora, ki jo zastopa Božidar Vidmar, odvetnik v Mariboru, in Združenja lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije, ki ga zastopa predsednik Tine Jaklič, na seji dne 21. januarja 1999

Člen 13 uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uradni list RS, št. 61/96), se odpravi.

Pobude za oceno ustavnosti sedmega odstavka 44. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91- I, 56/92 – odločba US, 13/93 – odločba US, 31/93, 24/95 – odločba US, 20/97 – odločba US in 23/97 – odločba US) se zavrnejo.

Pobudniki Boris Pavšlar, Boris Sancin in Združenje lastnikov razlaščenega premoženja izpodbijajo sedmi odstavek 44. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ker menijo, da je v nasprotju z 2., 14. in 22. členom ustave. Navajajo, da sedmi odstavek 44. člena ZDen, ki določa, da pripadajo upravičencu obresti šele od pravnomočnosti odločbe o odškodnini za podržavljeno premoženje, postavlja višino odškodnine v popolno odvisnost od ekspeditivnosti dela organov, ki odločajo v postopku. Ti organi lahko s svojo neaktivnostjo neposredno posegajo v potek denacionalizacijskih postopkov in s tem v pravice upravičencev. Poudarjajo, da je v 12. poročilu o uresničevanju ZDen navedeno, da Slovenski odškodninski sklad praviloma vlaga pritožbe zoper izdane odločbe. Po mnenju pobudnikov je temeljni razlog za tako ravnanje Slovenskega odškodninskega sklada v izpodbijani ureditvi, saj je interes sklada, da se postopki zavlečejo in se s tem zmanjšajo njegove obveznosti. Pobudniki menijo, da začetek teka obresti ne more biti odvisen od trenutka pravnomočnosti odločbe, ker takšna ureditev glede na dolgotrajne postopke privede do neenakosti med denacionalizacijskimi upravičenci, ki so prejeli odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Menijo, da je izpodbijana določba v nasprotju z drugim odstavkom 72. člena ZDen, ki daje pravico do plačila obresti že od uveljavitve ZDen. V dopolnitvi pobude z dne 16. 4. 1998 pobudnik Boris Pavšlar poudarja, da je splošno znano dejstvo, da denacionalizacijski postopki potekajo izredno počasi in da je ustavno sodišče že večkrat v svojih odločbah opozorilo na prepočasno reševanje denacionalizacijskih zadev. Po pobudnikovem mnenju pa potekajo izredno počasi postopki, v katerih se zahtevki glasijo na izplačilo odškodnine v obveznicah, zaradi namernega zavlačevanja Slovenskega odškodninskega sklada. Prilaga tudi pojasnilo Slovenskega odškodninskega sklada o načinu izračuna števila izročenih obveznic v konkretnem primeru, iz katerega naj bi bilo razvidno, da so obresti od obveznic iz 45. člena ZDen tudi odvisne od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe in da so s tem ustvarjene bistvene razlike med posameznimi upravičenci.

Pobudnica Štefanija Šulek pa izpodbija 13. člen uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad. Meni, da je izpodbijana določba v nasprotju s 14. členom ustave, kakor tudi z 58. členom ZDen. Izplačilo zapadlih obrokov bi moralo pripadati vsem denacionalizacijskim upravičencem od pričetka obrestovanja obveznic, ne glede na pravnomočnost denacionalizacijske odločbe.

Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve v pojasnilih z dne 22. 12. 1998 navaja, da pobude niso utemeljene in da izpodbijane določbe povsem enako obravnavajo upravičence do odškodnine. Poudarja, da je ZDen poseben in enkraten zakon, katerega namen je predvsem poprava krivic prejšnjega sistema in privatizacija. Ker ureja specifična razmerja, naj bi njihove pravne ureditve ne bilo dopustno primerjati z zakonskimi ureditvami normalnih in običajnih odškodninskih razmerij. Pri tem opozarja, da je ZDen pri izplačevanju odškodnin upošteval tudi javno korist in da je zmanjšanje odškodnine dopustno v pravni teoriji in praksi celo v normalnih odškodninskih razmerjih. Meni, da izpodbijana določba ZDen sama po sebi ni razlog za neekspeditivnost postopkov denacionalizacije v posameznih primerih in da imajo upravičenci do odškodnine na voljo posebna pravna sredstva, vključno tudi ustavno pritožbo, če menijo, da se postopki denacionalizacije po nepotrebnem zavlačujejo.

Vlada v svojem mnenju na pobudo, ki izpodbija ustavnost in zakonitost uredbe, navaja, da je izpodbijana določba 13. člena uredbe v skladu s sedmim odstavkom 44. člena ZDen. Po mnenju nasprotnega udeleženca izpodbijana določba ne pomeni, da bo denacionalizacijskim upravičencem izplačana manjša odškodnina od odškodnine, ugotovljene s pravnomočno odločbo, ker izpodbijana določba vpliva le na dinamiko izplačevanja. Meni, da je pobuda v celoti neutemeljena.

Pobude so bile dne 14. 5. 1998 poslane tudi Slovenskemu odškodninskemu skladu (v nadaljevanju: sklad) skupaj z zahtevo, da posreduje podatke v zvezi z navedbami v pobudah, zlasti glede zavlačevanja denacionalizacijskih postopkov. Slovenski odškodninski sklad v odgovoru na pobude navaja, da je do 31. 5. 1998 prejel 1706 odločb upravnih organov in sodišč, ki zavezujejo sklad za izplačilo odškodnine s področja denacionalizacije. Glede na to, da je prejel tudi že 502 poročili o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, je mogoče utemeljeno pričakovati, da je znanih približno 2000 odločitev o odškodnini v breme sklada. Iz podatkov, ki jih navaja sklad, je razvidno, da sklad vlaga tako redna kot izredna pravna sredstva zoper odločbe upravnih organov in sodišč. Tako je vložil 856 pritožb (826 zoper odločbe upravnih enot in 30 zoper sklepe sodišč) in 19 tožb v upravnem sporu zoper odločbe ministrstev, ki odločajo na prvi stopnji. Pritožbeni organi so odločili o vloženih pritožbah v 496 zadevah in ugodili pritožbam sklada v 281 zadevah. Sodišča so na drugi stopnji odločila o 45 pritožbah in so v 24 primerih ugodila pritožbi sklada. V 145 zadevah je sklad vložil tožbe v upravnem sporu zoper odločbe organov druge stopnje. Vrhovno sodišče je odločilo od skupno 164 vloženih tožb le v 10 zadevah – v 4 zadevah je ugodilo tožbi, v 6 primerih pa tožbi sklada ni ugodilo. Zoper sklepe sodišč druge stopnje je sklad vložil 12 revizij. Vrhovno sodišče je odločilo o 7 revizijah – 1 reviziji je ugodilo, 6 revizij pa zavrnilo. Sklad nadalje tudi pojasnjuje razloge, ki opravičujejo vložitev pravnih sredstev. Navaja, da pri vlaganju pravnih sredstev upošteva temeljno načelo ZDen, po katerem pride v poštev odškodnina za podržavljeno premoženje le izjemoma, ko vrnitev v naravi ni mogoča. Sklad mora kot finančna organizacija za poravnavo obveznosti denacionalizacijskim upravičencem skrbeti, da se denacionalizacija ne bo izvedla v breme proračuna in s tem posredno v breme davkoplačevalcev. Poudarja, da hitrost denacionalizacijskega postopka nedvomno vpliva na to, kdaj bo upravičenec dobil obveznice sklada, ker je njihova izročitev vezana na pravnomočnost odločbe. Vendar je po njegovem mnenju potrebno upoštevati, da predstavlja denacionalizacija celovit proces, ki ga pravni predpisi pomanjkljivo urejajo, in da obstajajo še vedno odprta vprašanja glede uresničevanja ZDen. Poudarja tudi, da vrhovno sodišče še ni izoblikovalo sodne prakse na tem področju. Na navedbe pobudnikov, da sklad namenoma zavlačuje postopke z vlaganjem pravnih sredstev, sklad navaja, da si v vseh zadevah izključno prizadeva, da se resnično in popolno ugotovi dejansko stanje, ugotovijo dejanski zavezanci ter določi zakonita oblika in višina odškodnine.

Ustavno sodišče je vse pobude združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče pobudo Štefanije Šulek za oceno ustavnosti in zakonitosti 13. člena uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, in pobude drugih pobudnikov v tistem delu, ki izpodbijajo ureditev, na podlagi katere so upravičeni do obresti iz 45. člena ZDen od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. O pobudah za oceno ustavnosti sedmega odstavka 44. člena ZDen pa je odločalo na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS.