TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se delno ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni davčni urad, A, št. 484-105/02 z dne 24. 9. 2002 se v zavrnilnem delu glede obračuna zamudnih obresti odpravi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad B, št. 48411-011/2002-6-94-14/96 z dne 24. 5. 2002 se v delu, v katerem je odločeno o zamudnih obrestih (točki I/2 in I/3 v celoti) odpravi in odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do plačila. V ostalem se tožba zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

 

Z blagovno kartico oziroma z vknjižbo ali razknjižbo na blagovni kartici pa tožnik ne more dokazovati, da se ta vknjižba oziroma razknjižba nanaša na blago, ki je bilo pri njemu nabavljeno in nato vrnjeno oziroma zamenjano za drugo blago. Na blagovne kartice se vnašajo tudi druge nabave, ne zgolj vračila pri njemu kupljenega blaga, tako, da tudi po presoji sodišča s takimi vknjižbami tožnik ne dokazuje, da je opravil menjavo na podlagi 5. člena Pravilnika. Tudi z na koncu leta računalniško izpisanimi računi tožnik ne dokazuje, da je med letom po teh računih kupljeno blago dejansko zgolj zamenjal, zato je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je nepravilno knjigovodsko izkazane menjave obravnavala kot menjave po 8. točki 2. odstavka 4. člena ZDDV, torej kot tiste, pri katerih se blago plača z drugim blagom. Neutemeljene so zato trditve tožnika, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj na glavni obravnavi ni povedal ničesar, kar ne bi že izhajalo iz listin in ugotovitev inšpekcije. Res pa je, da je zaključek na podlagi tako ugotovljenih dejstev drugačen, kot ga želi prikazati tožnik, vendar se to ne nanaša na ugotovitev dejstev, temveč že na presojo v postopku ugotavljanja dejanskega stanja predloženih listin. Drugačna presoja predloženih listin, kot je tožnikova, pa ne pomeni nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.