TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se odločba Urada RS za intelektualno lastnino št. 31207-267/2006-17 z dne 16. 3. 2010 odpravi in zadeva vrne Uradu RS za intelektualno lastnino v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečanem za 20% DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Zahteva stranke z interesom B. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Ker so le pravilno ugotovljena dejstva lahko podlaga za določitev dominantnega dela znaka, ki se ga nato primerja iz vizualnega, fonetičnega in pomenskega gledišča, sodišče ne more slediti razlogom Urada, ki je ugotovil, da primerjana znaka nista podobna.

Ugled znamke je mogoče dokazovati npr. z dokazi o tržnem deležu blaga in storitev, ki jih znak znamke varuje, v primerjavi z drugimi proizvajalci oziroma ponudniki, s tržnimi raziskavami, ki prikazujejo stopnjo osveščenosti javnosti o znamki, z dokumenti neodvisnega vira, ki izkazujejo denarna sredstva, vložena v promocijo znamke, s primerki promocijskega gradiva. Iz predloženih dokazov pa takšnih dejstev ni mogoče preveriti. Zgolj zatrjevano ne pa tudi dokazano je s strani tožeče stranke ostalo izkoriščanje ali oškodovanje razlikovalnega značaja njene znamke. Predloženi dokazi tudi niso zadostni za izkazovanje dejavnikov, ki se v smislu Skupnega priporočila WIPO upoštevajo pri odločanju, ali je neka znamka dobro znana znamka.