TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

V zvezi z izvajanjem revizije o zapadlosti terjatev za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se sodišče v celoti strinja s tem, da pride tožnik v zamudo tedaj, ko obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni obveznost (324. člen ZOR oziroma 299. člen sedaj veljavnega OZ). Toda vse navedeno pri doslej uveljavljeni sodni praksi ni učinkovalo na datum, od katerega so sodišča prisojala zamudne obresti. V 189. členu ZOR, ki opredeljuje obseg povrnitve gmotne škode in se uporablja tudi za nepremoženjsko škodo, je v drugem odstavku predpisano, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Zakon kaj drugega ne odreja. To določilo je povzročilo, da je v času naglo naraščajoče inflacije in hiperinflacije prišlo do spremembe dotlej uveljavljene sodne prakse, ker so bile obresti daleč pomembnejše od glavnice in so porušile vsa vrednostna razmerja.

Tudi po letu 1993, ko zakonodajalec kljub poteku roka iz Ustavnega zakona za izvedbo Ustave (UZIUS, Ur. l. RS, št. 33/91-I) ni sprejel ustrezne obligacijske zakonodaje, sodišča niso spremenila sodne prakse, vse do uveljavitve OZ in Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur. l. RS, št. 45/95 in ZPOMZO - A, Ur. l. RS, št. 109/2001). Tako je pričakovati, da bodo sodišča ob uzakonjeni 8-odstotni obrestni meri zamudnih obresti (začasno sicer 13,5-odstotni obrestni meri) in prenehanju obrestovanja, ko vsota zapadlih obresti doseže glavnico, od 1.1.2002 dalje spet priznavala zamudne obresti za denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve terjatve dalje. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred tem datumom pa ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso in enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, URS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni in je bilo v zvezi s tem tudi sprejeto načelno pravno mnenje na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002, vendar pa je treba upoštevati, da je sporov, v katerih oškodovanci zahtevajo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo veliko, njihova obravnava pa je v različnih fazah sodnega (ali izvensodnega) postopka.