TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka za odkup stanovanja pod pogoji iz Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) je odločilno le to, ali je bil tožnik v času uveljavitve tega zakona, to je 19.10.1991, imetnik stanovanjske pravice ali ne. Ni pravno pomembno, ali je tožena stranka drugim prodajala stanovanja pod pogoji iz SZ ali ne. Privatizacijske določbe SZ (od 117. do 133. člena) so za zavezanca kogentne narave le v tem pomenu, da upravičencu iz 117. člena mora prodati stanovanje, če ta odkup zahteva in če so izpolnjeni pogoji po tem zakonu. Če niso, obveznosti prodaje ni. Če zavezanec kljub izpolnjenim pogojem po SZ upravičencu stanovanja noče prodati, lahko upravičenec prodajo iztoži. Sodišče zahtevku ugodi potem, ko presodi, da so vsi pogoji po SZ izpolnjeni. Če pogoji niso izpolnjeni, mora tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče le na ta način ravna v skladu z zakonom in le na ta način postavlja vse upravičence v enak položaj pred zakonom.

Privatizacijske določbe SZ omejujejo zavezanca pri razpolaganju z njegovo lastnino. Zato SZ tudi natančno določa pogoje, kdaj je dolžnost prodaje za zavezanca (iztožljiva) obveznost in kdaj ne. Ko ni, pa to še ne pomeni, da zavezanec ne sme prodati stanovanj tudi tistim, ki sicer niso upravičenci po 117. členu SZ. Promet s temi stanovanji je prost (16. člen SZ) in od volje prodajalca je odvisno, ali bo stanovanje prodal ali ne. To pa pomeni, da ga s tožbo k prodaji ni mogoče prisiliti.