TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteve obsojenega N.K., njegovega zagovornika, obsojenega M.Kr. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega S.O. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni O. dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine, obsojena K. in Kr. pa vsak po 300.000 SIT povprečnine kot stroška, nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ stori oseba, ki s silo ali grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist ali izterja dolg. Sila pomeni uporabo moči proti drugi osebi tako, da se ta oseba sploh nima možnosti sama odločati (absolutna sila) ali pa se odloči, vendar pa je ta odločitev izsiljena oziroma ni izraz njene lastne volje (kompulzivna sila). O grožnji pa govorimo tedaj, če storilec predoči drugi osebi neko neugodnost, ki ga v prihodnje čaka, kolikor ne bo ravnal po storilčevi zahtevi. Kako bo grožnja predočena, je odvisno od vsake konkretne situacije posebej (z besedami, gestami, ipd.). Za storitev kaznivega dejanja je pomembno le, da je izražena tako, da je glede na svojo obliko in na druge okoliščine objektivno zmožna vzbuditi pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti.

Vložniki uveljavljajo kršitev določb ZKP, vendar pa te kršitve obrazlagajo izključno le s svojim videnjem poteka dogodkov, ki pa je v marsičem različno od dejanskega stanja, ki ga ugotavlja sodišče. Te navedbe pa ne pomenijo očitka kršitve določb ZKP, temveč le izražajo dvom v dejanske zaključke sodišča.