TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 2 izreka s p r e m e n i

tako, da se postopek zoper obdolženega S.J. zaradi prekrška po petem odstavku 30. čl. ZVCP-1 v povezavi s čl. 234. ZVCP-1, ker naj bi kršil določbo prvega odstavka 30. čl. ZVCP-1 in sopovzročil prometno nesrečo s tem, da je dne 9. marca 2006 ob 17.25 uri vozil vozilo po povezovalni cesti parkirišč pred C.S. v smeri proti Z.K. tako, da ni vozil s tako hitrostjo, da bi vozilo lahko ves čas obvladoval in ustavil pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje, saj je, očitno zaradi izgube oblasti nad vozilom s slednjim po oplaženju z vozilom obdolženega B. zavil levo na nasprotno smerno vozišče povezovalne ceste ter s prednjim delom po 10,95 m vožnje čelno močno trčil v vozilo, katerega je nasproti pravilno pripeljal Č.D., pri tem je nastala materialna škoda, več oseb pa je utrpelo lažje telesne poškodbe, in sicer sopotnica obdolženega, K.S. ter vse osebe v vozilu, to je Č.D., Č.L., Č.M. in Č.R.,

iz razloga po 5. tč. prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) u s t a v i

, ker ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obdolženec lahko vloži pritožbo le v svojo korist, ne more pa pritožbe vložiti glede odločitve sodišča prve stopnje o prekršku, ki se očita drugemu obdolžencu (glej določbe 150. čl. ZP-1). Zato pritožba, kolikor se nanaša na obdolženega B.B., ni utemeljena. Sicer pa višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje dokazov sprejelo napačen zaključek, da je obdolženi S.J. odgovoren za prekršek po petem odstavku 30. čl. ZVCP-1 v povezavi s čl. 234 ZVCP-1. Že iz opisa dejanskega stanja prekrška, ki naj bi ga obdolženi storil, je namreč očitno, da ni podana vzročna zveza med načinom obdolženčeve vožnje in trčenjem v nasproti vozeče vozilo. Oplaženje med vozili ni bilo zgolj takšno, da ne bi vplivalo na nadaljnjo vožnjo S.J., saj je iz obsega poškodb na desnem bočnem delu vozila, ki ga je vozil obdolženi S.J. (predvsem v predelu prednjih desnih vrat) tudi laiku očitno, da je do spremembe smeri vožnje obdolženčevega vozila prišlo zaradi silovitosti trčenja vozila, ki ga je vozil obdolženi B. v njegovo vozilo in ne morda zgolj zaradi spremembe smeri vožnje zaradi izogibanja vozilu, ki je pripeljalo na prednostno cesto s parkirišča. Izkaže se torej, da obdolžencu ni moč očitati vožnje z neprilagojeno hitrostjo, zato tudi ni utemeljen očitek glede prekrška, ki naj bi ga obdolženi J. storil.