TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (2. odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91 - v nadaljevanju Ustava). Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu (30. člen Ustave).

Pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve smejo izjemoma nekomu omejiti osebno svobodo. Za omejitev osebne svobode pa lahko pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve pooblasti samo zakon. V letu 1986 veljavna zakonodaja (zakon o kazenskem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90 - v nadaljevanju ZKP/77), ki jo je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti, je predpisovala različne institute omejitve osebne svobode, ki so z različno stopnjo intenzivnosti posegali v človekovo integriteto (omejitev gibanja na določenem kraju ali objektu, prijetje in privedbo, pridržanje in pripor). Za uporabo vsakega od institutov, s katerimi se je lahko omejila človekova osebna svoboda, je ZKP/77 predpisoval ne le pogoje ampak tudi postopek. Da bi se poseg v človekovo svobodo lahko opredelil kot dopusten in zakonit, so morali biti tedaj izpolnjeni pogoji, ki jih je določal zakon, sam poseg v osebno svobodo posameznika pa je moral biti izveden po postopku, ki ga je vnaprej določal zakon.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče ugotovilo, da privedba tožeče stranke k organu za notranje zadeve ni bila izvedena na način, ki je bil določen v zakonu (3. odstavek 151. člena ZKP/77).

Pritožbeno sodišče glede teh ugotovitev sodišča prve stopnje ni imelo pomislekov. Zaradi zmotne pravne presoje, da je v primerih, kadar za odvzem prostosti obstaja "utemeljen razlog" (in ta naj bi v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča obstajal), omejitev osebne svobode dovoljena tudi v primerih, kadar organ za notranje zadeve "zagreši kakšno formalno napako" (kar z drugimi besedami pomeni, da poseže v človekovo osebno svobodo na način in po postopku, ki ga zakon ne določa), pa je po presoji revizijskega sodišča pravno zmotno ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.