TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornika obs. D.Z.P. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Temeljnega sodišča v C., enote v C., z dne 11.2.1994, v zvezi s sodbo VS v C., z dne 21.6.1994, spremeni tako, da se obsojena D.Z.P. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je raznašala o drugem nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu ter je bilo dejanje storjeno s tiskom in je takšnega značaja, da bi lahko imelo hude posledice za oškodovanca, dejanje pa je bilo storjeno proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe, s tem, da je dne 31.10.1990 v M., v tedenskem glasilu A., med drugim napisala o sodnici Temeljnega sodišča v M., enote v M., N.S.:

"prisluhnimo še ljudskemu glasu. Ta ugiba, ali je prišlo do prodaje tovarne čez noč zato, ker se je sodišču mudilo na dopust in namiguje tudi na to, da je mož predsednice stečajnega senata N.S. potem, ko je zapustil..., odprl zasebno firmo v A, tam pa ima firmo tudi G....", torej je v članku nakazovala, da N.S. kot predsednica stečajnega senata, v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom D, ni ravnala kot dober gospodar pri izbiri najugodnejšega ponudnika ter da je bila pristrana, kar predstavlja hujšo kršitev sodniške dolžnosti, oziroma ugleda in je razlog za razrešitev s te funkcije;

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 108. člena in 2. odstavkom 114. člena KZ-77.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojene in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika obremenjujejo proračun.

Iz opisa dejanja, za katero je bila obsojenka spoznana za krivo izhaja, da se je poleg govoric, ki jih je kot novinarka zapisala v spornem članku, očita tudi to, kar naj bi vsebina teh govoric dejansko pomenila. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče ugotovilo, da so se v članku opisane govorice dejansko širile, menilo pa je, da to ne izključuje kaznivosti novinarke, ker ji ni uspelo dokazati, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost vsebine oziroma pomena teh govoric. Sam obstoj govoric, ki so pomenile izvršitveno dejanje kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, torej ni bil neresničen. Sklep o pomenu teh govoric pa, po presoji vrhovnega sodišča, predstavlja žaljivo vrednostno oceno o oškodovanki. Zato obravnavano dejanje ni moglo pomeniti žaljive obdolžitve, temveč le razžalitev. Po oceni vrhovnega sodišča je torej bil v izpodbijani sodbi nepravilno uporabljen kazenski zakon, ker je bilo obsojenki očitano kaznivo dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 108. členu KZ-77, namesto kot kaznivo dejanje razžalitve po 106. členu KZ-77.