TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Toženec uveljavlja kršitev po 2. odstavku 72. člena ZPP in ne po 71. členu. Sodnica na prvi stopnji naj bi jo storila s tem, ker se ni sama izločila. Toda ta določba prepušča sodniku, da oceni, ali obstajajo kakšne okoliščine za dvom o njegovi nepristranskosti. Ker pa je ta presoja lahko subjektivna, daje zakon pravico tudi stranki, da zahteva izločitev. Ker ne gre za okoliščine iz 71. člena ZPP, je ta pravica tudi časovno omejena. Po 2. odstavku 73. člena ZPP lahko stranka zahteva izločitev najpozneje do konca glavne obravnave.

Toda tudi širši pristop, ki ne upošteva zgolj formalne ureditve nepristranskosti v ZPP, pripelje do istega rezultata. Revident očita sodnici na prvi stopnji pristranskost zaradi tega, ker naj bi posumila v poštenost toženca. Toda posumila naj bi v njegovo poštenost prav v zvezi z listino, ki je odločilnega pomena v dokaznem postopku v tej pravdni zadevi. Tudi če bi sodnica ravnala tako, kot predlaga revident, bi bil v enaki zadregi oz. v enaki situaciji tudi drug sodnik, ki bi sodil v tej zadevi. Tudi on bi se moral opredeliti do dveh izvodov ene listine, ki se razlikujeta po tem, da je na enem izvodu popravljen datum in ime predsednika stanovanjske komisije. Izbira med popravljenim in nepopravljenim izvodom ni odvisna od subjektivnega odnosa do stranke. Popravek je po naravi stvari vedno poznejši, ne glede na to, kdo ga je napravil. Torej tudi drugi sodnik bi se moral odločiti, katero listino naj šteje za pravo. Dejstvo, da se sodnik izjavi o določenem dokazu ali trditvi med postopkom, zato samo po sebi ni argument za njegovo pristranskost. Sicer sodnik nikoli ne bi smeli soditi v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe, ker se je o zadevi že enkrat izrekel (primerjaj 369. in 370. člen ZPP).

Morebitno bivanje toženca v spornem stanovanju pred izdajo odločbe za odločitev ni pravnega pomena.