TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bilo s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.5.2000 kršeno določilo 2. odstavka 311. člena v zvezi s 27. členom KZ.

Prispevek je odločilen (25. člen KZ), če brez njega sostorilci, ki so uresničili zakonske znake storjenega kaznivega dejanja, teh ne bi uresničili na takšen način, kot se nam kaže v obravnavanem življenjskem primeru, torej tako kot so jih uresničili v okviru dejanskih okoliščin, ki so bile dane v času izvrševanja kaznivega dejanja (na primer: po vnaprej dogovorjenem načrtu).

Ravnanje, ki je časovno locirano po dokončanem kaznivem dejanju ali celo po nastanku prepovedane posledice, že po naravi stvari ne more predstavljati niti uresničenja zakonskih znakov kaznivega dejanja niti odločilnega prispevka k njihovi uresničitvi (sostorilstvo), niti tako ravnanje ne more predstavljati nobene od oblik udeležbe.

Očitek subjektivnega elementa sostorilstva v opisu dejanja mora biti jasno izražen, na primer z besedami "dogovor o skupni storitvi kaznivega dejanja ali dogovor, da bodo skupaj storili kaznivo dejanje, tako da si razdelijo delo", ali še boljše s kratko vsebino konkretnega dogovora, ki kaže na to, da je obdolženec kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, štel za svoje. Stvar razlogov sodbe pa je dokazanost tega očitka.

To, da sta obtoženca neznanima storilcema kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo vnaprej zagotovila prevzem in prevoz ilegalcev, ki bodo spravljeni čez mejo, predstavlja psihično podporo, pomoč storilcema, ki je objektivno prispevala k storitvi kaznivega dejanja. Taka vnaprejšnja obljuba predstavlja enega od v zakonu primeroma naštetih oblik pomoči (2. odstavek 27. člena KZ).

V primeru, ko ravnanje obtoženca ni kaznivo dejanje, sodišče prve stopnje pa obtoženca oprosti obtožbe, ker ni dokazano, da je storil dejanje, katerega je obtožen (3. točka 358. člena ZKP), zakon pritožbenemu sodišču ne dopušča, da po uradni dolžnosti spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da izreče oprostilno sodbo, ker obtožencu očitano dejanje po zakonu ni kaznivo (1. točka 358. člena ZKP).